Marcel Štefančič jr.

2. 11. 2018  |  Mladina 44  |  Kultura  |  Film

Noč čarovnic

Halloween, 2018, David Gordon Green

Vrnitev v Haddonfield.

Michael Myers, popfreudovska pošast, robotski koktajl seksizma, mizoginije in antifeminizma, po štiridesetih letih zbeži iz ječe, zbije britanska podkasterja, ki ga hočeta spremeniti v trač, si natakne masko in krene v Haddonfield (Illinois), kjer ravno praznujejo noč čarovnic, ki ga tako silovito prižge in podžge, da se prek številnih trupel totemsko sprehodi do hiše, ki jo je Laurie Strode (Jamie Lee Curtis), “zadnje dekle”, spremenila v bunker, da bi se lahko s hčerko (Judy Greer) in vnukinjo (Andi Matichak) ubranila pred vrnitvijo pošasti, ki jo travmatizira že 40 let. Točno, ultimativno moško pošast pričakajo vse generacije gibanja #MeToo. Kar je sicer hvalevredno, ni pa kdo ve kako napeto.

Noč čarovnic, ki jo je leta 1978 posnel John Carpenter, je dobila kopico nadaljevanj, rimejkov in rebootov (okej, “vrnitev”, “resurekcij”, “maščevanj” in “prekletstev”), toda Noč čarovnic, ki jo je posnel David Gordon Green, se dela, kot da ne obstajajo. Ja, nova Noč čarovnic hoče izgledati kot edino pravo, edino zveličavno, edino legitimno nadaljevanje Carpenterjeve klasike, zato citira oz. imitira celo dizajn originalne najavne špice, Carpenterjev soundtrack, psihiatrova modrovanja o “ultimativnem zlu”, dolge, mobilne, subjektivne kadre in kakopak nekatere najbolj ikonične prizore (npr. finalni nočni pogled s terase na tla, kjer bi moralo ležati truplo, a ga ni), problem je le v tem, da je to imitiranje tako suho in nesrhljivo kot pred dvajsetimi leti Van Santovo imitiranje Hitchcockovega Psiha.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.