Marcel Štefančič jr.

2. 11. 2018  |  Mladina 44  |  Kultura  |  Film

Lovec ubijalec

Hunter Killer, 2018, Donovan Marsh

Lov na Rdeči oktober.

V Lovcu ubijalcu hladna vojna divja tam, kjer je najhladneje – v arktičnem krogu, okej, pod njim, kjer se ameriške in ruske podmornice igrajo, zalezujejo in razstreljujejo. Podmorničarji vedo, kdaj jih bo zadelo. Ne, to ni več Lov na Rdeči oktober, temveč geopolitična računalniška igrica. In ker se zdi, da jo dobivajo Rusi, Američani vpokličejo svojega najboljšega in obenem najbolj samosvojega podmorskega volka, poveljnika Joeja Glassa (Gerard Butler), ki ga glas patriotsko-testosteronske trobente zanese vse do ruskega oporišča, kamor pride ravno pravi čas, da se lahko aktivno vključi v reševanje ruskega predsednika, ki so ga ugrabili pučisti.

Pučisti izgledajo tako, kot da so pobegnili iz kakega B-filma, ki so ga posneli tam, kjer snemajo filme s Stevenom Seagalom, ruski predsednik izgleda kot menedžer hongkonške igralnice v Vladivostoku, Seana Conneryja nadomešča pokojni Michael Nyqvist, le Gerard Butler izgleda kot Gerard Butler, pač kot nekdo, ki je v Padcu Olimpa reševal ameriškega predsednika, v filmu London je padel pa svetovne voditelje, zbrane na pogrebu novega britanskega Churchilla. Pučisti itak puč izvedejo le zato, da bi spoznali Butlerja. Ni klišeja, ki ga ta film ne bi ljubil, toda s klišeji se objema tako nestrastno in brezosebno, da izgleda bolj letališko kot podmorniško.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.