Marjan Horvat

2. 11. 2018  |  Mladina 44  |  Kultura

Topologija obdobja in prijateljstva

Razstava, na kateri vstopajo v dialog umetniška dela slikarja Aleksija Kobala in fotografa Boruta Krajnca

Aleksij Kobal: Topologija zlatoroga (2015), akril, olje na platnu.

Aleksij Kobal: Topologija zlatoroga (2015), akril, olje na platnu.

Le redko se zgodi, da so na isti razstavi na ogled dela umetnikov, ki na prvi pogled nimajo veliko skupnega. A vendar razstava z naslovom Tekstura življenja, ki je ta čas na ogled v žalskem Savinovem likovnem salonu, izpričuje, da je mogoče s premišljeno postavitvijo stvaritev dveh po metjeju različnih umetnikov, akademskega slikarja in dokumentarnega fotografa/fotoreporterja, vzpostaviti med njunimi deli takšen »dialog«, ki stremi k temu, da se ta dopolnjujejo, nadgrajujejo, tudi komentirajo, hkrati pa s sopostavitvijo silijo gledalca k novemu branju in novim uvidom v njuna dela, ki jih morda na »klasičnih« razstavah prezremo.

Borut Krajnc: POT (2015), begunci in migranti na „zeleni meji“ v Rigoncah.

Borut Krajnc: POT (2015), begunci in migranti na „zeleni meji“ v Rigoncah.

Skupna razstava umetnikov lahko nazorno pokaže skupne točke med umetniki in njihovimi deli, če pripadajo isti umetniški zvrsti ali smeri. Pri tej razstavi, na kateri sodelujeta slikar in fotograf, pa takšne stične točke ni. A obstaja druga vez, ki ohranja kompaktnost razstave: njuno dolgoletno prijateljstvo. Zagotovo podatek o več kot dvajsetletnem prijateljstvu med Aleksijem Kobalom, akademskim slikarjem, in Borutom Krajncem, fotografom (revije Mladina), nekako usmerja gledalčevo percepcijo sopostavljenih del, kajti zanimivo je opazovati, kako sta s svojimi umetniškimi deli vsak na svoj način »zapisovala« podoben pogled na družbene spremembe od pozne tranzicije do danes, pa tudi njima lastno senzibiliteto. Vesna Teržan, kustosinja razstave, ki že dolgo spremlja njuno delo, ju opredeljuje za »izredna detektorja družbenega utripa«, ki znata in zmoreta vsak po svoje »subtilno upodabljati naše strahove, želje in pričakovanja«. Obenem pa sta oba umetnika, navkljub turbulentnima desetletjema tranzicijskega obdobja, sama v sebi »ohranila kritičen premislek o družbi, elementarno poštenost in željo po udejanjanju pravičnosti«, dodaja.

V prvi, največji izmed treh soban razstavnega prostora v Savinovem dvorcu sta nosilni sliki razstave: Krajnčeva ikonična fotografija beguncev, ki jo je oktobra 2015 posnel ob njihovem prehajanju meje v Rigoncah, in Kobalova monumentalna slika iz serije Topologija zlatoroga. Podobi, čeprav nastali v istem času, na prvi pogled, razen malce apokaliptičnega vzdušja, nimata veliko skupnega. Šele ob poglobljeni refleksiji lahko zaznamo, da sta ju ustvarila umetnika podobnega duha, da bi se odzvala na tedanje družbenoekonomske razmere. Krajnc je fotografijo beguncev – dveh družin, med njimi matere, ki z otrokom v rokah upajoče, a hkrati obupujoče dviga pogled v nebo, saj jim pot v »obljubljeno deželo« preprečuje trak z napisom »stop policija« – letos predstavil v cerkvi Marije Zdravja na piranski Punti, letos pa še v kapeli nove cerkve v Dravljah. Ob piranskem odprtju razstave, naslovljene Pot, edinstveni v tem, da jo je sestavljala le ena podoba, je filozof in pesnik Andrej Medved, podobo primerjal s Sveto družino (Marijo, Jožefom in Jezuščkom), ki je morala nekoč davno – tako kot današnji begunci – v preteklosti tudi v izgnanstvo, na pot, ki jo je spremljal strah zaradi negotove prihodnosti. Kobalova slika je postavljena nasproti Krajnčevi. S svojo apokaliptično podobo zidu, ki je delo narave in/ali človeških rok, sredi katerega so s turobno lučjo osvetljeni stebri, do katerega vodijo nekakšne lestve, in z odsotnostjo človeškega v njej je povsem drugačna od fotografije beguncev, vendar jo nekako dopolnjuje s komentarjem o samotnosti in odtujenosti ljudi v današnjem vse bolj dehumaniziranem in tehniziranem svetu, kjer se vsi ideali vsakič znova razblinijo.

Borut Krajnc: Portret Aleksija Kobala (2006), saksofonist skupine The Stroj.

Borut Krajnc: Portret Aleksija Kobala (2006), saksofonist skupine The Stroj.

V naslednji razstavni sobi se »srečajo« Krajnčeve podobe iz serije Praznine in Kobalove iz Prepovedanega mesta, oboje ustvarjene v drugi polovici prejšnjega desetletja, tik pred gospodarsko in ekonomsko krizo. Podobe, ki jih je na osnovi ljubljanskih in koprskih pročelij ustvaril Kobal, in tudi prazni plakatni panoji, ki jih je fotografiral Krajnc, so brez človeške figure. Vendar vse razstavljene podobe govorijo le o človeku, o njegovem notranjem življenju in doživljanju. Morda Krajnčeve podobe praznih »jumbo« plakatov res izpričujejo trenutek, ko kapitalizem (s svojim nenehnim vsiljevanjem oglasov) vsaj za hip obmolkne, vendar je vidno, da je bistvo Praznin v fotografovem intimnem doživljanju sprememb po spremembi družbenega sistema. Tudi Kobalove malce renesančne slike mestnih vedut iz Prepovedanega mesta so pravzaprav le projekcije slikarjevih skritih želja, strahov in mor, vendar ustvarjene tako, da v vsakemu gledalcu prikličejo njegov svet nezavednega. Kobal jih opredeljuje za avtoportrete: »Kaj je lahko vznemirljivejše kakor izlet naključnih obiskovalcev v žrelo umetnikovega nezavednega?«

Praznine in Prepovedana mesta kažejo vzporednice med tem, kako avtorja intimno doživljata sodobno družbo, podobi v tretji, zadnji razstavni sobi pa izpostavljata njun družbeni angažma v boju za pravično družbo. Ta se ne kaže le v isti tematiki razstavljenih podob – upodabljanju antiglobalističnih protestov z začetka stoletja –, temveč tudi v njunem komentarju tega globalnega protestniškega vrenja, s katerim so ljudje na Zahodu, najprej leta 1999 v Seattlu, nato v nekaterih evropskih mestih, prvič v zgodovini množično demonstrirali proti izkoriščevalskim politikam gospodarsko najmočnejših držav sveta. Krajnc je leta 2001 v Pragi posnel na razstavi predstavljeno podobo z antiglobalističnih protestov, na kateri se oboroženi policisti, zaščiteni s plinskimi maskami, ščiti ter neprebojnimi jopiči, spopadajo z neoboroženo množico demonstrantov s pisanimi baloni v rokah. Iz Krajnčeve fotografije je jasno, da je šlo za boj med Davidom in Goljatom, med znanilci drugačnega sveta in uslužbenci globalnega kapitala. Tudi Kobal s svojo sliko Streljanje sporoča podobno, saj je v razstavljeno sliko umestil vojaka, ki strelja na plišastega medvedka. Tudi ta podoba na eni strani govori o boju med neenakimi nasprotniki, vendar je z njo hotel – pravi Kobal danes – »izpostaviti univerzalen problem nasilja, kajti vojak, ki strelja na plišastega medvedka, torej prispodobo sreče, pravzaprav strelja na srečo. Ko streljamo, ubijamo lastno srečo,« pravi Kobal. Po njegovem bi bilo preveč preprosto izbrati »pravo« stran. Zato slika, ustvarjena tudi iz ogledala. »Ogledalo zato, da se gledalec vidi v sliki, da je prisoten v njej, da se zave, da tudi sam nosi odgovornost za strele vojaka, s katerimi uničuje srečo ljudi,« pravi Kobal.

Aleksij Kobal: Portret Boruta Krajnca (1998), mešane tehnike.

Aleksij Kobal: Portret Boruta Krajnca (1998), mešane tehnike.

Pot po (notranjih svetovih) dveh umetnikov, izraženih v umetnosti, skleneta portreta, na katerih sta upodobila drug drugega. Tako postavljena razstava seveda usmerja gledalčevo percepcijo, vendar hkrati ponudi edinstven vpogled v svet dveh umetnikov, prijateljev. Tudi za sodelujoča je bila skupna razstava zanimiva izkušnja, saj sta se morala prvič sama spoprijeti z vprašanjem, kaj je zares tisto skupno njunemu pogledu na svet in družbo, o čemer sta poprej le intuitivno slutila, da obstaja. »Na tej razstavi, ko so najina dela vstopila v dialog, se je pogled na ta vprašanja izostril,« pravi Kobal.

Razstava:
Aleksij Kobal in Borut Krajnc: Tekstura življenja
Kje: Savinov likovni salon, Žalec
Kdaj: Do 29. decembra 2018

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.