Lara Paukovič

2. 11. 2018  |  Mladina 44  |  Kultura

Gledališče in razredni boj

Velika nagrada Borštnikovega srečanja letos predstavi, ki razgalja strahove naše družbe

Prizori iz nagrajene predstave 6

Prizori iz nagrajene predstave 6
© Matej Povše

V nedeljo je potekala sklepna slovesnost 53. Borštnikovega srečanja, na kateri so kot vsako leto podelili nagrade za najboljše izdelke pretekle gledališke sezone. Z osrednjo nagrado festivala, uglednim Borštnikovim prstanom, so letos ovenčali Janeza Škofa, igralca »toplega srca in globokega duha«, kot je o njem dejala lanska nagrajenka Saša Pavček. Podelili pa so tudi veliko Borštnikovo nagrado za najboljšo uprizoritev in nagrade za režijo, dramaturgijo, scenografijo, glasbo, mlado igralko, igro, nagrado žirije ter nagrado Društva gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije.

Letošnja deseterica predstav, ki se je uvrstila v tekmovalni program srečanja – izbrala jih je selektorica Zala Dobovšek –, je bila po besedah strokovne žirije v sestavi predsednice Nike Arhar ter Gorana Ferčeca, Simone Hamer in Marka Sosiča v marsičem izstopajoča. Prvič doslej je festival v tolikšnem obsegu udejanjil naravo srečanja, ki naj bi omogočalo sobivanje repertoarnih gledališč in neinstitucionalnih producentov. Posebej pohvalno je, da se je žirija odločila veliko nagrado za najboljšo uprizoritev podeliti predstavi 6 v režiji Žige Divjaka in koprodukciji SMG in Maske Ljubljana. Prvič zato, ker ne gre za mainstreamovsko predstavo, ki bi nastala v velikem gledališču, drugič pa, ker se ukvarja z vseprisotnim strahom pred migranti, ki je verjetno enega izmed vrhuncev dosegel leta 2016, z dogodki v Kranju. Prav v takratnem predlogu, da bi šest begunskih mladoletnikov brez spremstva naselili v prazno nadstropje kranjskega študentskega doma, in negativnih odzivih nanj je navdih za 6 iskal režiser Divjak. Razlog za preplah je bilo to, da študentski dom stoji poleg dijaškega, bližina begunskih dečkov pa bi očitno lahko kvarno vplivala na dijake – zato so se organizirali in s podpisi proti naselitvi nastopili številni starši, celo nekateri profesorji Gimnazije Franceta Prešerna in krajevna skupnost. »Raziskovalni projekt 6 je silno pomembno obujanje kritičnega (samo)premisleka in koristno, nujno soočenje s strahovi vseh sort, pred tujci, izgubo službe, agresijo množice,« je v recenziji predstave za Večer zapisala Melita Forstnerič Hajnšek. Očitno pa ne dovolj pomembno, da bi mu ministrstvo za kulturo namenilo sofinanciranje, na kar je v govoru ob prejetju nagrade opozoril tudi direktor Maske Janez Janša alias Emil Hrvatin, ki je na oder prišel skupaj s šestimi mladimi azijskimi priseljenci.

»Prejšnja vlada je zaprla meje te države za ljudi, ki so bežali pred vojno, nasiljem in smrtjo. Zelo lahko bi se zgodilo, da teh fantov ne bi bilo tukaj, tako kot ni sto tisočev ljudi, ki ne morejo priti do tja, kjer bi lahko živeli normalno. Ministrstvo za kulturo v vladi Mira Cerarja je zavrnilo kritični glas, ki je hotel spregovoriti o tej politiki. Zavrnilo je financiranje predstave 6, ki je po mnenju žirije najboljša uprizoritev v prejšnji sezoni,« je dejal in pozval premiera Šarca in kulturnega ministra Prešička, naj takšno ravnanje ustavita. Cerar, ki ga je med Janševim govorom ujela kamera, se je hahljal in zmajeval z glavo, pa tudi pri Marjanu Šarcu, ki mu je ustnice vleklo na smeh, ni bilo videti, da bi si njegove besede pretirano jemal k srcu. Bolj sta se morda zamislila med govorom Janeza Škofa; ta je, potem ko se je na kratko zahvalil, čas izkoristil za to, da je prebral besedilo novinarja Boštjana Videmška. »Država zavestno krši temeljne konvencije o človekovih pravicah. V Kolpi umirajo ljudje pred našimi široko zaprtimi očmi. Ljudje na begu pred vojnami, revščino, totalitarnimi režimi, sovraštvom, klimatskimi spremembami dostojanstveno trpijo. Mi smo tisti, ki se, imuni proti njihovi bolečini in osvobojeni empatije, vesti ter občutka krivde, deremo in kričimo iz območja udobja, iz predsobe prvega sveta. Včasih je treba kričati, če sploh še želimo slišati tistih nekaj osamljenih glasov humanizma,« je dejal Škof.

Če so se nekateri spraševali, zakaj je treba kulturne prireditve izkoriščati za širjenje političnih idej, se najustreznejši odgovor za to morda skriva v besedah Uroša Kaurina, enega od dveh nagrajencev za igro v predstavi Heroj 2.0 – Predstava vseh predstav: »Gledališče, ki je odprto in vključujoče, je del razrednega boja in družbenega razvoja.«

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.