Grega Repovž

9. 11. 2018  |  Mladina 45  |  Uvodnik

Cerar proti Cerarju

»Slovenija je spomladi letos podprla globalni dogovor Združenih narodov o migracijah, ki naj bi ga sprejeli decembra v Marakešu v Maroku. Zdaj pa so se pojavile spremenjene okoliščine. Slovenija mora vsak dan skrbeti, da so njene meje, še posebno schengenska meja s Hrvaško, budno varovane … da ohranimo tu način življenja, kot ga imamo, evropski način življenja.«
—Zunanji minister Miro Cerar, 6. novembra 2018

Kateri »evropski način življenja« je imel zunanji minister republike Slovenije v mislih? Da vozimo enake, samo malo slabše avtomobile? Da nosimo enake blagovne znamke? Da hodimo v iste banke in iste trgovine? Da imamo na enak način okopane gredice okoli naših hiš? Morda pa to pojmuje slovenski zunanji minister kot evropski način življenja. A če je to tisto, kar eden najboljših pravnikov v državi, kar Cerar brez dvoma je, pojmuje kot »evropski način življenja«, potem smo v resnih težavah. Če bo namreč zunanji minister pogledal seznam – in zagotovo ga je – »evropskih držav«, ki so se odločile, da odstopijo od podpisa oziroma aklamacije marakeške deklaracije, to ni seznam evropskih držav in evropskega načina življenja. Madžarska, Poljska, Hrvaška, Avstrija – in v to družbo bi minister Cerar nenadoma rad porinil Slovenijo?

Seznam se bere kot seznam evropskih problematičnih držav. In to dejansko tudi je. Da, z Avstrijo vred. Zoper dve izmed teh držav je evropska komisija že sprožila najbolj zagatne postopke presoje, dve pa ves čas z zaskrbljenostjo opazuje celotna razsvetljena Evropa. In nenadoma se bo Slovenija – brez Janše na oblasti – znašla v prav tej skupini držav? Velja odločno protestirati. Ne samo zaradi dejanja samega, ampak zaradi zlorabe termina evropskega načina življenja. To je seznam držav, ki so bile dejansko sprejete v evropsko unijo v upanju, da bodo sposobne sprejeti pravila in evropski način življenja. Pa se žal ni izšlo, tako kot se je upalo. Danes je to seznam držav, ki kljub vsem ustavnim, zakonodajnim in političnim spremembam v tem niso uspele. Med njimi je tudi Avstrija, ki ima že celotno povojno obdobje nemalo težav s prikritim in tudi odkritim neonacizmom.

Seveda se o tem v Sloveniji malo piše in poroča, a danes je v intelektualnih in političnih krogih stare Evrope čutiti globoko razočaranje nad temi državami, nad to novo Evropo, ker tako zlahka drsi v fašizem, kjer eden za drugim padajo šele pred desetletji uvedeni »evropski standardi«. To je poraz tudi za celotno intelektualno srenjo Evrope, ki ni znala podvomiti o zmožnosti te Evrope. A da ne bomo krivični: hude težave s tem imajo tudi na zahodu Evrope. Le drsenje stran od razsvetljenstva ni tako naglo in gladko.

Seveda je pri tem hecno, ker se besede Mira Cerarja o spremenjenih okoliščinah berejo kot kritika bivšega predsednika vlade Mira Cerarja, ki je evropski komisiji prepustil pristop k marakeški deklaraciji. Seveda, kako tipično. Dokler je bil pristop k marakeškemu dogovoru nekaj, kar od nas pričakuje Evropska unija (oziroma njegov premierski svet), je bilo to treba narediti. Kako provincialno in tipično. In ko so se o tem pojavili dvomi z desnice, se je seveda zunanji minister takoj pomujal spregovoriti o spremenjenih okoliščinah. Kako provincialno in tipično. Če bi imela aktualni zunanji minister in nekdanji predsednik vlade malo več političnega razgleda in poguma, bi seveda že vnaprej vedela, da bo marakeški dogovor treba šele ubraniti, ga predstaviti javnosti, ga uvesti v javni diskurz kot premik. Namesto tega pa verjetno Cerar dokumenta ni jemal resno, vzel ga je kot deklaracijo, ki smo ji sicer rekli ja, a saj takih država podpiše veliko vsako leto.

Pač, če je vlada pristopila k temu dokumentu (prek Evropske unije), je dejansko Cerarjeva osebna dolžnost, da ta dokument tudi brani, da za njim stoji. To je bil namen tega dokumenta, h kateremu je pristopilo 150 držav. Da se prek razsvetljenih politikov ustvari nov diskurz o migracijah, o ljudeh, o tem, kako ravnati. Da se s tem korakom prepreči diskurz, ki danes zastruplja svet. Marakeška deklaracija je namreč zelo premišljen, dejansko relativno konservativen dokument, ki zelo jasno razmejuje problematiko beguncev oziroma migrantov. Z njo naj bi se politiki postavili po robu desničarski agendi, ki migrante uporablja za populistične pohode na oblast. In kaj naredi zunanji minister Cerar? Mirno se usede na vlak, ki pelje v nasprotno smer od vlaka, na katerem sedi bivši predsednik vlade Miro Cerar. Cerar proti Cerarju. Namesto da bi v marakeški deklaraciji videl priložnost, da začne popravljati svoje napake, ki so ga ne nazadnje tudi na volitvah silno udarile, naredi nasprotno.

Še ena zamujena priložnost. A počakajmo premiera. Upajmo, da je za zdaj zgolj ponavljal za zunanjim ministrom. No, tudi to je nekaj, ponavljati Cerarjeve napake. Vsaj veš, kam greš, bi lahko rekli.