Za odprto in svobodno družbo

Marakeško deklaracijo bi morali decembra podpisati, ne zaradi ZN, temveč nas samih

Države članice Združenih narodov (ZB) so 13. julija 2018 sprejele celovit globalni dogovor o globalnih migracijah. Migracijsko politiko so postavile na najvišji mednarodni politični piedestal, med dve temeljni usmeritvi ZN, človekove pravice in trajnostni razvoj. Migracije so danes eden osrednjih globalnih problemov, zato zahtevajo celovito, globalno reševanje. Dobili smo klasičen mednarodni akt političnega povezovanja in hkrati delitve, podobno kot pri podnebnih spremembah, jedrski razorožitvi ali človekovih pravicah … Ne gre za pogodbo, temveč sporazum, EU je med nosilci tega projekta, ZDA in Rusija mu nasprotujejo. Tudi v Evropi se povečuje število držav z desnimi vladami, ki ga zavračajo. Migracije so spet potegnile nevarno ločnico med desnim populizmom in levim oportunizmom.

Globalni dogovor o migracijah je posledica več kot dvajsetletnih političnih prizadevanj, še posebej po newyorški deklaraciji (2016). Mednarodna organizacija za migracije v okviru ZN (IOM) je letos izdala že deveto celovito svetovno poročilo o migracijah. Vsi ti dokumenti imajo preprost namen, kako zaščititi širok krog človekovih pravic beguncev in migrantov, zlasti ranljivih skupin, kot so ženske, otroci in družine, ne glede na njihov politični in pravni položaj. Vsak človek ima pravico do varnosti, zaščite in ohranjanja dostojanstva, vsi ukrepi so namenjeni urejanju rednih in zmanjševanju nezakonitih migracij. Dokument s svojimi triindvajsetimi cilji niti ne spodbuja niti ne zavira migracij, ni pravno zavezujoč, ničesar ne vsiljuje, ponuja zgolj vizijo rešitev, politične možnosti, da države izkoristijo prednosti in zmanjšajo tveganja migracij. Gre za moralno zavezo sveta, da bo človečnost vedno prevladala. Tudi pri migracijah.

ZN so torej migracije po dvajsetih letih postavili med svoje temeljne milenijske razvojne cilje. Velike migracije so preprosto nova normala sodobnega sveta, zaradi njegovih demografskih, ekonomskih in političnih protislovij. Migracije so del skokovitega in neenakomernega naraščanja prebivalstva. Poganjajo jih ekonomske neenakosti, politično nasilje in grozljive vojne, omogočajo jih globalne informacije in lažje komunikacije poti. Prvo omejevanje migracij je nastalo šele v dvajsetih letih 20. stoletja, zaradi nadzora meja in osebne identifikacije ljudi. Toda še danes so migracije informacijsko in politično slabo obvladljivo področje. Tam, kjer vladata negotovost in nevednost, pa se najlažje naselijo strah in predsodki.

Številke povedo veliko, čeprav ne vsega (WMR, 2018). Mednarodne migracije obsegajo nekaj več kot tri odstotke svetovnega prebivalstva, okoli 250 milijonov migrantov, 52 odstotkov moških in 48 odstotkov žensk, tri petine jih sprejmeta Evropa in Azija, petino Severna Amerika. Odstotki tujega prebivalstva so najvišji v Savdski Arabiji (88,4 odstotka), Švici (29,4), Avstraliji (28,2) in ZDA (14,5). To preprosto pomeni, da migranti ne bodo preplavili sveta in uničili civilizacije, da med njimi niso zgolj mladi moški kot alfa samci in teroristi, da so prav razvite države polne migrantov, ki hkrati svojim družinam doma nakazujejo več kot 400 milijard evrov na leto. Razviti z migracijami zapolnjujejo demografske praznine in luknje na trgu dela, manj razvite države pridobivajo s transferji del blaginje bogatih. Migracije in razvoj gredo skupaj, z zmanjšanjem neenakosti vred. Ekonomika migracij ima za vse deležnike neto pozitivne učinke.

Ekonomisti so migracijam naklonjeni, administriranje bi rajši nadomestili s tržnimi sredstvi. Nobelovec Becker je pred časom predlagal, da bi migracijske tokove določala vstopna cena, recimo 50.000 dolarjev za ZDA. Migracije bi uravnaval trg, provizije bi namesto tihotapcev pobirala država, migranti bi za plačilo lahko najemali kredite. Politična banalnost in ekonomski cinizem takšnih predlogov sta očitna. Kot da migracije niso predvsem posledica razvojnih neenakosti in revščine, slabe zaščite pravic ljudi in odsotnosti socialne države. Pri tem so ekonomski učinki manj pomembni kot politični, prevladujejo etnične in kulturne razlike. Migranti so postali seme strahu in predsodkov. Trump in Orbán, Salvini in Strache govorijo enak globalni jezik, čeprav so kraji, okoliščine in migranti povsem drugačni. Toda lokalne izkušnje so vendarle različne, recimo v Italiji.

Zmagovita Severna liga v slikovitem mestu Lodi v bogati Lombardiji že zahteva prepoved šolskih avtobusov in malic za tuje otroke, izgon barvitih migrantov, ki kazijo turistično podobo kraja. Na jugu, v revnem mestu Riace v Kalabriji, župan Domenico Lucano že dvajset let spodbuja priseljevanje tujcev, njihovo integracijo, z revitalizacijo je kraju vrnil prebivalce in ekonomski razvoj. Toda župana so aretirali in zaprli pod pretvezo novih protimigracijskih zakonov. Za notranjega ministra Salvinija, združevalca evropskih populistov, je model mesta Riace polom, pristop v Lodi pa rešitev. Italija očitno ostaja evropski test neofašističnega prehoda med demokratično in avtoritarno državo.

Slovenski Salviniji v SDS te dni lomastijo naokrog, v NSi bi radi reči reševali pri izvoru. V pobožni vnemi eni in drugi pozabljajo, da so stališča papeža Frančiška in Vatikana, njunih 20 točk, skoraj identična z globalnim sporazumom ZN. Ne gre torej za svetovno komunistično zaroto, temveč skupno platformo naprednih sil sodobnega sveta. Slovenska desnica semkaj ne spada, pozablja pa, da njeni zavezniki v Italiji in Avstriji, na Madžarskem in Hrvaškem dejansko v imenu iste ksenofobne resnice najbolj ogrožajo njim ljube Slovence in domovino.

Cerarjeva vlada je migracijski sporazum ZN sprejela, Šarčeva ga želi preveriti, Janševi bi ga v celoti zavrnili. Marakeško deklaracijo bi morali decembra podpisati, ne zaradi ZN, temveč nas samih. Migracije so ključno polje političnega boja naše dobe. Za odprto in svobodno družbo gre.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.