N'toko

N'toko

9. 11. 2018  |  Mladina 45  |  Žive meje

Anatomija poraza

Če se nasprotniki desnice ne bodo radikalizirali, če je ne bodo začeli napadati z drugačnimi idejami, če ne bodo gradili ljudske podpore, bodo pač poraženi

Mineva drugo leto, odkar velja Cerarjev zakon o tujcih. Se ga še spomnite? To je tisti zakon, ki so ga spremenili tako, da lahko vlada kadarkoli skliče izredno stanje in suspendira človekove pravice iskalcev azila. Šlo je za protiustavno skrpucalo, ki je sprožilo razkol med Cerarjem in Brglezom, protest nevladnikov in pritožbo varuhinje človekovih pravic. Levo usmerjeni javnosti je bilo takrat nepojmljivo, da liberalna vlada daje tolikšna pooblastila represivnim organom. Vse, kar je po sprejetju zakonskih sprememb ostalo jezni civilni družbi, je bila vera, da jih bo zavrnilo Ustavno sodišče – zadnja varovalka, ki naj bi še stala med ljudmi in avtoritarnimi nagibi države. Takšna vera se bo najbrž izkazala za naivno. Sodišče že dve leti molči, medtem pa, ne le da je zakon v veljavi, ampak se ministrstvo za notranje zadeve ves čas vede, kot da živimo v izrednem stanju, predvidenem v njihovi pobudi.

O zakonu želim govoriti, ker tako plastično razodeva politično spreminjanje naše družbe. Prvo, kar bode v oči, je dejstvo, da ta izjemni korak v desno ni speljala politična desnica. Zakon so spisale uradnice direktorata za migracije pod Cerarjevo ministrico. Ni jim bilo treba storiti tega – če kaj, je zakon Cerarju škodil. Verjamem, da jih k spremembam zakona niso nujno vodila niti ideološka prepričanja. Visoki uradniki pač ne razmišljajo v jeziku svetovnih nazorov, ampak jih zanimajo njihove kariere in praktično delovanje njihovih pisarn. V času t. i. begunske krize so zato iskali način, kako se rešiti nadležnih zakonskih omejitev pri obravnavi tujcev, tega pa so našli v »izrednem stanju« – posebni okoliščini, znotraj katere se jim iz varnostnih razlogov ne sme več gledati pod prste. Zakaj ne bi iznašli načina, da večkrat skličejo takšno izredno stanje? Za njih je bilo leto 2016 zgolj primeren čas, da si olajšajo delo in svojemu uradu priskrbijo malo več moči. Desnica je še vedno rohnela nad neučinkovitostjo vlade, Cerar pa je hitel sprejemati vse možne ukrepe, da bi jih utišal. Tako so se politične ambicije skrajnih desničarjev ujele z interesi karierističnih uradnikov, ki so izkoristili histerizirano vzdušje za vložitev zakonskih sprememb, kakršne v manj paničnih razmerah ne bi imele možnosti. Dodajmo še, da se je po sprejetju takoj uresničila slutnja Tadeja Trohe, ki je takrat zaznal intenco birokratov in napovedal, da bo možnost sklicevanja izrednega stanja v realpolitiki postala »goli imperativ nujnosti«. Če ste zadnje čase pozorni na naslovnice, veste, da je že deset migrantov na meji razlog za izredno stanje.

Druga ključna poteza sprememb zakona je njihova radikalnost. Jasno je, da so avtorji morali vedeti, v kaj se spuščajo. Da ne moreš preprosto odpovedati človekovih pravic in se sklicevati na nedoločeno število beguncev, ki naj bi predstavljali »krizo«. Strokovnjaki so se zakonu smejali, češ, »to ne bo šlo nikoli skozi«. A trik je bil ravno v tem. Avtorji so vedeli, da utegnejo najhujši predlogi nekoč pasti na sodišču, a do takrat se bo zgodilo še marsikaj. Menjale se bodo vlade in sodniki, vsebina predlogov pa medtem ne bo le veljala, ampak bo tudi normalizirana med politiki in v širši družbi. Še naprej se bo vršila protimigrantska propaganda in s tem občutek potrebe po takšnih ukrepih. S tem se bo vršil tudi pritisk na ustavne sodnike, ki bodo ob morebitnem zavrženju zakonskih sprememb postali državni izdajalci. Kdo ve, morda bodo v tem času na ustavnem sodišču celo prevladali kadri SDS. In kot da ne bi bila strategija že dovolj dovršena, bo ministrstvo kmalu ponudilo nove, bistveno radikalnejše zakonske spremembe, ob katerih se bodo prejšnje najbrž zdele, kot bi jih pisal mirovni inštitut. Gre torej za dober primer politične učinkovitosti: v pogajanja vedno vstopi s previsokimi zahtevami – tudi če moraš v neki točki stopiti korak nazaj, boš še vedno dobil 80 % svojih želja, nasprotnik pa se bo počutil, kot da je dosegel dober kompromis.

Ob tem je nemogoče ignorirati prepad med pristopom desnice in njene opozicije. Naj gre za nevladnike ali parlamentarno levico, se zdi, da ti že v štartu k mizi prinesejo kompromis. Ker ne želijo zveneti preveč radikalno. Ker nočejo, da bi bili videti, kot da delujejo zunaj meja razumnosti. Ker hočejo biti konstruktivni in podati samo predloge, »ki bodo šli skozi«. Učinek je po navadi ravno nasproten. Desnica bo namreč še tako zmerne predloge označila za skrajne in izvedla medijski napad (spomnimo se nore akcije z Akrapovičem po predlogu o davčnih spremembah). Kdor se v tem času ni naučil, da te desnica v vsakem primeru označi za radikalnega džihadista, pač nima kaj iskati v politiki. Žal pa ob takšnih napadih pogosto ravnamo nasprotno – namesto da bi levi pol takšne trenutke izkoristil za propagando in gradnjo podpore svojim idejam, se začne vleči nazaj in se opravičevati (»ne ne, saj nismo za odprte meje, samo malo manj slab zakon o tujcih bi«, »saj ne mislimo resno z obdavčitvijo premoženja bogatih ...«, »saj ne bomo ničesar nacionalizirali« ...). Javnost pač ne vidi legalizmov in parlamentarnega preračunavanja – vidi pa, kdo ima jasno vizijo sveta in vztrajnost, da se za njo bori. Če je tvoja glavna vrlina »sprejemanje racionalnih kompromisov z nasprotniki«, si po vsej verjetnosti že izgubil.

Uspeh zakona o tujcih lahko torej pripišemo dejstvu, da desnica ni sprejela meja razumnosti za svoj okvir, ampak je želela te meje premikati. Po robu bi se jim lahko postavila le drugačna vizija z močno podporo, a je žal ni bilo. Ostane nam torej lekcija, kako se zmaguje na terenu politike. Zelo dolgo namreč že poslušamo mit o »konstruktivni opoziciji«, ki naj bi gradila lepe odnose z nasprotniki, da lahko zavira njihove najhujše ekscese in vodi »razumno politiko«. Vse jasneje postaja nasprotno: če se nasprotniki desnice ne bodo radikalizirali, če je ne bodo začeli napadati z drugačnimi idejami, če ne bodo sami začeli spreminjati okvira debate, če ne bodo gradili ljudske podpore in izkoriščali političnih kriz, bodo pač poraženi. In kar je najhuje: med drsenjem na desno se bodo trepljali po ramenih in si čestitali, saj jim bo desnica ob vsakem porazu pustila občutek, da »so vendarle preprečili najhujše«.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.