Grega Repovž

Grega Repovž

23. 11. 2018  |  Mladina 47  |  Uvodnik

Madžarska do Kopra

»Ljubim izdajo, preziram izdajalce.«
—Napoleon Bonaparte

»Sodelovanja madžarskega gospodarstva pri širitvi Luke Koper in strateško pomembnem drugem tiru smo si želeli, a je pri organizaciji referenduma, ki je bil na neizrečen način nastrojen proti sodelovanju z Madžarsko, sodelovala tudi naša pobratena stranka iz EPP (ta stranka je SDS, op. p.), tako da smo v zapleteni situaciji, in zdi se mi, da iz tega ne bo nič.«
—Madžarski premier Viktor Orbán, 16. novembra, na srečanju z manjšino iz Slovenije

Usoda Slovenije je bila kar nekaj let odvisna od Madžara. Ne Viktorja Orbána, temveč Istvana P. Szekelya, uradnika v evropski komisiji, avtorja poročil o slovenskih makroekonomskih neravnovesjih, ki je s svojimi izračuni naši državi določal ekonomske cilje. Szekely je v imenu evropske komisije od Slovenije spet in spet zahteval varčevalne ukrepe. Popolnoma napačne, uničujoče. In dokler ni vodenja ministrstva za finance prevzel Dušan Mramor, so mu vsi samo prikimavali. In bolj ko so razumni slovenski ekonomisti govorili, da so zahteve komisije neumnost, bolj so mu kimali.

Z Madžari zadnja leta pač nimamo sreče. Ne mi ne Evropa. A glede Szekelya je treba biti resnicoljuben. Ni bil problem toliko on kot pač slovenski kimajoči politiki. Šele Mramor se je uprl.

In enako je z njegovim sonarodnjakom Orbánom. Danes se vesoljna Slovenija zgraža, ko Orbán odkrito govori, kako je iz Kopra hotel narediti madžarsko okno v svet. Pretekli teden je vse prostodušno povedal: »V prvem mandatu, med letoma 1998 in 2002, smo poskušali sodelovati s Hrvati na Reki, neuspešno, med letoma 2014 in 2018 smo poskušali sodelovati s Slovenci z malo uspeha, tako da bomo med 2018 in 2022 poskušali z Italijani, pa bomo videli, kako uspešni bomo. V Trstu imamo možnost za pridobitev večinskega lastništva v nekaterih delih pristanišča in zagotovitev varnejšega dostopa do morja za madžarsko blago, tako da bi lahko, čez en mandat ali dva, če bomo še imeli možnost, ciljali na ponovno vzpostavitev madžarske morske plovbe.« Ena država je sicer že osvajala tržaško pristanišče, pa se je opekla. To je bila Slovenija in z njo Luka Koper. Polni zanosa smo konec devetdesetih šli v Trst in najeli tamkajšnje doke. A po spopadu s sindikatom pristaniških delavcev smo odšli z dolgimi nosovi.

Ne gre se torej veseliti, da smo izgnali Orbána. Ker je Orbán tisti, ki je ugotovil, da je stavil na napačne konje in da se je uštel. Računal je pač na svojega »tovariša« iz ljudske internacionale Janeza Janšo. Dosti je vložil vanj, veliko ga je stalo financiranje njegovih medijev. In če bi bil Janša na oblasti, bi Orbán verjetno res lahko pogledoval po ladjah, ki so naprodaj, da naredi madžarsko floto. A bolj zanimivo je bilo pri tem Orbánovem naskakovanju Luke Koper vedenje bivšega premiera Cerarja. Že njegovo osnovno neizmerno navdušenje nad tem projektom, drugim tirom, je nerazumljivo. Širitev Luke Koper pač ni edina možnost razvoja ozke in ne ravno razkošne slovenske obale. Če bi se odločili, da raje poskusijo ohraniti čim bolj nedotaknjen naravni in urbani predel okoli Kopra, če bi se lotili resnega vlaganja v turizem, bi bilo to glede na ekološke razmere bolje sprejeto in tudi bolj učinkovito – pri čemer bi bili zneski desetkrat manjši, z dvesto milijoni evrov na primer bi lahko naredili iz območja med Luko Koper in Izolo dobesedno čudeže. Ampak ne, Cerar je stavil na širitev Luke Koper, kljub njeni ekološki spornosti. In to čeprav ima že turizem neprimerno višjo dodano vrednost. A to še ni bilo vse: kljub temu da je vedel, da Orbán stavi na nekoga drugega v Sloveniji, da ga (Cerarja) dejansko s finančnim in drugim sponzoriranjem SDS in Janše dobesedno ruši, je na vsak način vztrajal, da morajo Madžari ostati sofinancerji gradnje drugega tira. Pri čemer je s tem v zaledju Slovenije dobesedno podpiral potencial konkurenčne države. Nobene logike, čisto nobene. Da bi denar za investicijo Slovenija dobila tudi brez Madžarov, da bi se lahko z jamstvom države zadolžila tudi Luka Koper, je bilo ves čas jasno.

No, Orbánovi so zdaj razkrili še mnogo več. Da jim je bilo na primer obljubljeno 50.000 kvadratnih metrov zemljišča v Luki. In da jim je Cerarjeva vlada obljubila tak položaj, da bi lahko oblikovali svojo ladijsko floto. In vse so se dogovarjali z enim najbolj spornih politikov v Evropi. Pa ne samo to: Cerarjeva vlada je molče sprejemala vse Orbánove investicije v Prekmurju, širjenje vpliva Madžarske v tem delu Slovenije, podeljevanje državljanstev. To, česar ne dopušča nobena država. Zakaj? Zakaj ta dobrohotna, malodane slepa obravnava Orbánovih načrtov? In zakaj Cerar danes tako besni, ko je Madžarska napovedala umik? Kot bi obstajal še drug dogovor.

Morda pa je čas za bogokletne misli. Na primer za misel, da bi veljalo vse skupaj še enkrat razmisliti. Zakaj ne bi Luka Koper ostala tako velika, kot je, pretovor pa tudi? Zakaj ne bi stavili na bolj propulzivne panoge od transporta? Seveda smo nekaj denarja izgubili. A zakaj ne bi gradili prog za transport ljudi? V tem smislu je ta država namreč grozljivo zaostala, odrezana od sveta, vsi prebivalci pa na cestah, ker zgolj te omogočajo normalno premikanje, odsotnost resnih železniških povezav pa duši tudi promet na cestah. Mar mora ta država res podpirati le investicije, katerih glavna značilnost je nizka cena delovne sile? Če vrtiš milijardo, kot v primeru drugega tira, si pač lahko bolj ambiciozen. S takimi sredstvi lahko privabiš prvoligaše prihodnosti. Če gre pri vsem skupaj res za to.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.