Bernard Nežmah

Bernard Nežmah

23. 11. 2018  |  Mladina 47  |  Pamflet

Prosti padec lokalne demokracije

Volitve, na katerih ni bilo volitev

Zadnje lokalne volitve so v številnih primerih farsa demokracije. Ta predvideva in zahteva spopad med vsaj dvema kandidatoma. Kaj bi rekli o državi, kjer bi se na volitvah za predsednika pojavil en sam kandidat? Da je tako idealen in priljubljen, da ga podpirajo celo njegovi nasprotniki? Nikakor, tip je avtokrat, ki vlada z diktaturo, v kateri nikomur niti na pamet na pade, da bi se mu zoperstavil.

V Sloveniji je bilo postavljenih 36 županov, ki so zmagali že pred volitvami, saj niso imeli protikandidatov. In to ne v vaških zaselkih, ampak v mestih, kot sta turistični atrakciji Bled in Kranjska Gora, na Prevaljah, v Mežici in Sevnici. Zakaj ni bilo nikogar? Jih ne zanima politika? V Mariboru jih je sodelovalo kar 18. Nevaren signal, ko v več kot 15 odstotkih občin sploh niso imeli stvarnih županskih volitev. To govori o strahu in občutku brezupa pri potencialnih kandidatih, saj se očitno počutijo vnaprej poraženi. Tu resda ne gre za strahovlado tipa Titovega režima, ampak bolj za pragmatično presojo, da kandidatura posamezniku lahko samo škodi in da tako ali tako nima niti teoretične možnosti za uspeh.

A k temu velja prišteti še drug zlonosni podatek, da je bilo izvoljenih 9 županov, ki županujejo že od leta 1990. Torej 24 let, čez štiri leta pa bo številka pokazala 28-letnico vladanja. To pa je parodija parlamentarne demokracije. Najslavnejši ljubljanski župan Janez Hradecky je namreč vladal kar 26 let (1820-1846) in bi še naprej, ko bi Bog ne poslal ponj svojo služabnico Smrt. Devet modernih slovenskih županov bo z volilnimi zmagami vladalo dlje, kot je vladal Hradecky, ki je bil na čelo Ljubljane postavljen enkrat za zmeraj brez ljudskih volitev.

Lokalna demokracija v najbolj moderni dobi tehnologij in v okvirih parlamentarne demokratičnosti učinkuje natanko tako, kot je habsburška absolutistična monarhija pred več kot 150 leti, ki sploh ni poznala volitev!!!!!!! Znak za splošni alarm. To niso več volitve kot možnost izbire med vsaj dvema, zakaj stari župani so nadmočno privilegirani, ko iz mandata v mandat pometajo s tekmeci.

Drugi atribut demokracije je namreč poleg svobodnih volitev tudi menjava oblasti. V nasprotnem so volitve le farsa, Potemkinove volilne vasi. Videz zaradi videza. Absolutizem pod krinko demokracije.

In zdaj ključno vprašanje: od kod se porajajo privilegiji večkratnih županov? Jasno, prosto deljenje mestnega proračuna, ki ga razumejo kot roparsko malho. Seveda tudi tu pod pretvezo javnih razpisov. V Ljubljani denimo njen glavar namenja lepe novce partizanskim veteranom, v zameno pa je predsednica ZB NOB na njegovi svetniški listi in bogato plačana nadzornica v mestnem podjetju ter potem pred volitvami v imenu članov organizacije izreče podporo županu Zoranu Jankoviću. Takšne malhe ni imel na voljo noben izmed njegovih tekmecev.

Že na pogled je bílo v oči razkošno število plakatov s podobo aktualnega župana v primerjavi s tekmeci, župana, ki si je edini kupil tudi oglase na naslovnicah osrednjih dnevnikov Delo in Dnevnik ter izdal posebni predvolilni časopis za vsa ljubljanska gospodinjstva. Bo računski sodnik Tomaž Vesel zbral toliko poguma in pogledal, od kod ta kapital in ali je oglase plačal po enaki tarifi kot sleherniki ali pa je bil deležen posebnega popusta?

A to so le drobtinice. Volilna kampanja je trajala dober mesec, v njej pa sta zaznaven uspeh dosegla le dva protikandidata: Tomaž Ogrin (Zeleni) in Anže Logar (SDS). Prvi je brez plakatov zgolj z udarnim nastopom v soočenju na nacionalki nabral 1,4 odstotka, drugi pa je z opazno podporo stranke prišel skoraj do 30 odstotkov, kar je zgodovinsko najmočnejši dosežek Jankovićevih tekmecev. Rezultati kandidatov Levice, SMC in SD so bili več kot pičli, saj so bili nekajkrat nižji od glasov, ki so jih dobile njihove stranke.

Bi se dalo v tej kampanji, ki jo je kronal Janković s 60,5 odstotki, doseči drugačen izid? Seveda, ko bi osrednji mediji iz gradnje kanalizacije prek vodovarstvenega območja naredili drugo Patrijo. Tu so dejstva neizprosna: župan je s svojimi adjutanti vede začel graditi kanalizacijski vod na nezakoniti podlagi. Zaprosil je za gradbeno dovoljenje majhnih del, čeprav bi tega po obsegu ne smel, in se je tako izognil zakonskim presojam škodljivega vpliva fekalij na pitno vodo. Toda mediji so se poglobljenosti te teme izvzemši zadnjega soočenja na nacionalki izognili.

A do drugačnega izida bi prišli, ko bi volilna tekma potekala enakopravno v fair playu. V danem primeru pa je bil zmagovalec krepko dopingiran s prednostjo 4, če ne kar 12 milijonov (3 mandati). Medtem ko so tekmeci v kampanjo štartali z ničle, je imel on v svojih jadrih propagandni orkan, ki ga je ustvarjal list Ljubljana. Če njegov proračun ocenimo z milijonom, je v zadnji kampanji uporabil za svojo zmago 4 milijone. Kar je čisti kriminal, ker je proračunski denar tudi strank svojih tekmecev in nasprotnikov uporabljal za ustvarjanje svojega imidža uspešnega in priljubljenega župana. Iz številke v številko je ta propagandni list našteval njegove uspehe, objavljal stotine njegovih smejočih se fotk, obnovljenih cest in novo zgrajenih stavb. Vse, kar je nastalo v mestu, je bilo pripisano njegovi dobroti in skrbi. In jasno tudi množice, ki so apolitične, iz meseca v mesec dobivajo opomnik v nabiralnik, ki jim dopoveduje, kako velik dobrotnik je vendar župan. In lik superžupana je ustvarjen.

Ne le v Ljubljani, tudi drugod po državi - v Celju, Kopru in v številnih mestih. Za prihodnost demokratične izbire je nujna takojšnja prepoved in ukinitev občinskih glasil!

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.