Janko Lorenci

Janko Lorenci

23. 11. 2018  |  Mladina 47  |  Kolumna

Srce Sonje Šmuc

Bogati reveži, revni bogataši

Takih reči ne gre prepuščati pozabi, ker so trenutki resnice. Generalna sekretarka GZS je na javni tv nedavno rekla: »Nekdo, ki sedaj prejema 700 evrov, bo sedaj ocenjen, kot da je na minimalni plači. Torej ustvarjamo deželo bogatih revežev.« Po valu medijskega ogorčenja je rekla, da je želela opozoriti na neprimernost zviševanja plač z vladnimi dekreti in na krčenje razlike med minimalno in povprečno plačo. Pogojno se je tudi opravičila. Vendar je, skupaj s svojo ustanovo, ostala razgaljena.

Kajti S. Šmuc nasprotuje zvišanju nižjih plač, tudi če je, kot ta čas, zmerno in ekonomsko znosno. Prav tako glasno je podprla rohnenje boscarolovcev in Kluba podjetnikov proti rahlemu zvišanju davka na dobiček. Kot že dolgo podpira privatizacijo, razprodajo državnega premoženja, znižanje davkov, fleksibilnost trga dela (beri lažje odpuščanje) itd. Skratka, GZ je ena vplivnejših trdnjav neoliberalizma v teh krajih.

Naša dama je neoliberalka že po pripadnosti svoji instituciji, a tudi čisto osebno. Bogati reveži ji niso ušli, tako deluje in misli. Kakšen je človek, ki misli tako? Dober, slab, nekaj vmes? Dober ali vsaj ne slab je tisti, ki je vsaj malo empatičen in solidaren z ljudmi v stiski. Tudi če Šmučeva kdaj da kak cent beraču, ve ali bi morala vedeti, da s svojim nasprotovanjem zvišanju nizkih plač pomaga spravljati številne ljudi v težave. Vsi, ki živijo z denarci okoli minimalca, živijo revno in težko. Gospo Šmuc zanje baš briga, sicer ne bi izrekla takih besed. In bi tudi nasploh delovala drugače.

Šmučeva je, kot vsi neoliberalci, osebek mrzlega srca.

Paradoksalno pa ne dela niti za gospodarstvo, vsaj za vitalno ne. Kot mnogi somišljeniki ga postavlja na tron kakor večvredno nadstrukturo. A gospodarstvo ni niti primus inter pares. Seveda je zelo pomembno, vendar je zgolj eden od tvorcev družbene (ne) uspešnosti. Ki ne more uspevati brez dobrega javnega šolstva, zdravstva, infrastrukture, brez močne države, ki v krizah podjetnike rešuje, pogosto subvencionira, pomaga podjetniškim začetnikom itd. Skratka, gospodarstvo daje, a tudi dobiva. Šmučeva mu z zavzemanjem za nizke plače daje potuho in omogoča nerazvoj. Nadalje, nizke plače pomenijo manjšo kupno moč, manj trga za gospodarstvo in večje socialne izdatke države. Zaradi prenizkih plač in prekarnih služb mladi ne morejo do stanovanj, imajo manj otrok, se bolj izseljujejo itd. Tudi zaradi nizkih plač, naraščajoče neenakosti in negotovosti pritiskajo populisti in skrajna desnica in trpi demokracija.

Pod črto: dovolj je primerov, ki kažejo, da ni socialno obarvan razvoj nič slabši, ampak kvečjemu boljši kot trda neoliberalna ureditev. Tudi Slovenija bi se v manj neoliberalni varianti razvijala enako hitro ali hitreje, stisk ljudi pa bi bilo bistveno manj. Z manj neoliberalnih modrosti v glavi banke ne bi tako lahkotno dajale velikih posojil tajkunom, da bi ti privatizirali »svoja« podjetja. Tako bi laže preboleli krizo 2008 in v marsičem preprečili kasnejšo razprodajo podjetij, bank itd. Tudi ne drži, da bogatenje že bogatih samodejno veča blaginjo navadnih ljudi. Nasprotno, koncentracija bogastva v rokah maloštevilnih in na tem temelječa moč (obvladovanje politike, medijev itd.) žene sodobno civilizacijo proti prepadu, saj so, kot pravi Kevin MacKay, avtor Radikalne preobrazbe, kratkoročni interesi oligarhije v ostrem nasprotju z dolgoročnimi interesi družbe. Vse civilizacije, ujetnice takih oligarhij, so propadle. Za spremembe ali vsaj upočasnitev slabih trendov lahko zdaj poskrbi kvečjemu politika, med drugim z višjimi davki in večjo enakostjo. Obojemu se sonje šmuc trdovratno upirajo.

Ekvivalent postavljanja gospodarstva na nezasluženi tron je neoliberalno predelovanje človeka v homo oeconomicus. Vse v človekovem življenju in delovanju naj bi bilo prirejeno in podrejeno trgu in kapitalizmu, vsi ljudje naj bi bili racionalni egoisti. Žal že pokojni urednik Frankfurter Allgemeine Zeitunga F. Schirrmacher opisuje tega novega človeka nekako tako: smehlja se, da bi dobival, sodeluje, da bi druge prelisičil, pošten je, da bi goljufal. Ko govori, nihče ne ve, ali blefira ali govori resnico. Življenje v svetu »ekonomskega človeka« je vojna, družba je bojišče.

Je Schirrmacher opisal tudi Sonjo Šmuc? Njeni »bogati reveži« potrjujejo, da spada med »racionalne egoiste«. To je druščina mrzlih src, mrzlih, kot je mrzel neoliberalizem, ki družbo neznosno razslojuje, posameznike razčlovečuje, uničuje čut za solidarnost in – saj vidimo – peha svet v strašno ekološko krizo. Gre za ideologijo, ki poveličuje filozofijo jaz jaz jaz, napadalni egoizem ima za moralno nesporen in trdi, da pospešuje razvoj. A to so laži, konstrukti, zavajanje, slikanje samo enega, volčjega pola človeške narave. Zaradi tega je neoliberalizem tudi moralna kategorija in ideologija, ki zbuja ali bi morala zbujati odpor in gnus.

Zato gre ljudi in institucije, ki jo prevajajo v družbeno prakso, jasno poimenovati, razbijati njihove lažne samoumevnosti, kazati na konkretne posledice za navadne ljudi. Sami nikoli ne priznajo, da so neoliberalci, da vsiljujejo nauke, ki zanikajo osnovno človečnost. V redu, naj bodo neoliberalci, a dobro je vedeti, kdo so ti skrivači, kaj pridigajo in za kaj v resnici delajo. Saj so vneti za transparentnost! Zato je treba glasno reči, da je Sonja Šmuc neoliberalka, da je škodljiva oseba, njena GZ pa škodljiva ustanova. Čas je, da se proti njeni usmeritvi zgane tudi razumnejši in humanejši del gospodarstva. Predvsem pa je ne sme več poslušati politika, ki se je tudi sama dolžna razkužiti vpliva cinične propagande. Tako imenovana zmerna, sredinska politika lahko preživi le, če bo socialna in zelena.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.