Gregor Kocijančič  |  foto: Uroš Abram

30. 11. 2018  |  Mladina 48  |  Kultura  |  Portret

Jan Rozman, plesalec

… ki se prek koreografije predmetov poigrava s filozofskimi koncepti

Jan Rozman je sedemindvajsetletni odrski umetnik, ki živi in ustvarja v Berlinu. Priznava, da ima pri svojem umetniškem udejstvovanju krizo identitete. »Sem plesalec, ki ga plesalci nimajo za plesalca, sem igralec, ki ni igralec, sem koreograf, ki ni koreograf, in performer, ki ni performer. Na plesni sceni sem črna ovca. Žanrsko se zelo težko opredelim in se pravzaprav sploh ne želim opredeljevati,« pravi. In doda: »Povrh vsega pa sem še fizioterapevt«. Rozman v svojih predstavah namesto obremenjevanja s slogovnim predalčkanjem raje združuje vsa področja, ki ga zanimajo. Razen fizioterapije. Tovrsten interdisciplinarni pristop do ustvarjanja je očiten tudi pri njegovi najnovejši avtorski uprizoritvi Predmetenje, ki jo je prejšnji mesec izvedel v Plesnem teatru Ljubljana.

V predstavi je z eklektično zmesjo giba, govora in duhovite improvizacije opozarjal na prenasičenost s predmeti, ki bremeni naš vsakdan, pa se tega morda sploh ne zavedamo, saj nešteto predmetov, ki nas obkrožajo, jemljemo za samoumevne. »Začel sem prevpraševati sporočilnost fizičnega materiala in različne možnosti obravnavanja predmetov. Naš odnos do stvari veliko pove o tem, kdo v resnici smo,« pravi. Impulzivno kopičenje predmetov je na vrhuncu predstave karikiral tako, da je poleg vseh odrskih rekvizitov zaplenil še stole, na katerih je sedelo občinstvo.

Čeprav je Predmetenje solistična predstava, v njej prihaja do številnih interakcij: ne zgolj z občinstvom, temveč predvsem s predmeti, ki Rozmana obdajajo na odru. Te obravnava kot žive entitete. »Menim, da je v organizaciji molekul materialnosti inteligenca, ki jo lahko obravnavamo kot notranji um fizičnih predmetov«, pravi. Na to prepričanje je močno vplivala njegova fascinacija nad besedili, ki nastajajo v okviru sodobnih filozofskih smeri, kot sta objektno orientirana ontologija in panpsihizem. »Ob branju objektno orientiranih ontoloških besedil mi je resnično skoraj razneslo glavo: avtorji so ubesedili to, kar že ves čas razmišljam, pa za to nisem našel besed.«

K teoretski podkrepitvi koreografskih del so ga sicer spodbujali mentorji na berlinski fakulteti HZT. Po spletu okoliščin mu je mentorsko podporo v Berlinu ponudil umetnik Janez Janša, nekoč znan kot Emil Hrvatin. Skozi preplet gibalnih umetnosti in teorije sta raziskovala semiotiko in informacije pomenov, svoje razmisleke pa je Rozman predstavil v obliki performativnega predavanja, v katerem je gib sopostavil besedilu. V sklopu študijskega programa na HZT je lani ustvaril tudi predstavo (f)being, s katero je tudi magistriral. Predstava je temeljila na dramskem besedilu R. U. R. – Univerzalni roboti, ki ga je Karel Čapek, češki pionir znanstvene fantastike, napisal leta 1920. V predstavi se je Rozman ukvarjal z raziskovanjem pojmov, kakršni so genetska manipulacija, dizajnerski otroci in biološki roboti. Navdušenje nad znanstveno fantastiko in fantazijo pa vpliva tudi na druga Rozmanova dela, in sicer predvsem v kontekstu samosvojih estetskih odločitev. Verjetno je zato pri scenografiji Predmetenja angažiral Dana Adlešiča, oblikovalca, ki rekvizite suhoparnega vsakdana z edinstvenimi estetskimi prijemi preobrazi v skoraj nadrealistične predmete, ki bi mesto zlahka našli v kakšni prismuknjeno futuristični vzporedni dimenziji. Rozmanova naklonjenost fantaziji sicer izhaja že s preloma tisočletja, ko je moderiral spletno stran, na kateri so se zbirali lokalni navdušenci nad fantazijskim svetom J. R. R. Tolkiena, avtorja literarnih uspešnic Gospodar prstanov in Hobit.

Tudi začetki Rozmanovih plesalskih podvigov segajo že v rosna leta: umetniško pot je začel že pri štirih letih. S plesom se je začel spoznavati v sklopu plesnih uric za otroke, v osnovni šoli pa je odigral že nekaj avtorskih predstav: med drugim tudi na odru Prešernovega gledališča v Kranju, kjer je z izvirno koreografijo poustvarjal ikonični govor Charlieja Chaplina iz filma Veliki diktator. Nadaljeval je na Umetniški gimnaziji v Ljubljani, kjer so ga spodbudili k delovanju v improvizacijskem gledališču. Čeprav vanj ni več vpleten aktivno, pa izkušnje v Improligi v veliki meri pronicajo v njegove plesne predstave – ne samo prek improvizacije, temveč predvsem s humornimi vložki, ki jih v Predmetenju kar mrgoli. Predstavo na primer začne nag – med drugim zato, da že na začetku opravi z goloto, ki je v sodobni odrski umetnosti skoraj nujen element, in tako porogljivo izpostavi vseprisotno tendenco k slačenju na odrih. Brez zadržkov lahko trdimo, da Jan Rozman v svet konceptualne plesne umetnosti vnaša veliko mero svežine, ki jo počasi prepoznavajo tudi v Berlinu. »Če mi kot freelance plesalcu v tujini slučajno spodleti, pa lahko kot diplomirani fizioterapevt vedno koga zmasiram,« se pošali.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.