Marjan Horvat

30. 11. 2018  |  Mladina 48  |  Kultura

Ženski obraz boja proti fašizmu

… je v gledališki predstavi Krajine svobode nežen, senzibilen, a hkrati odločen in bojevit

Igralka Vida Rucli v predstavi Narodna sprava: Krajine svobode

Igralka Vida Rucli v predstavi Narodna sprava: Krajine svobode
© Ivian Kan Mujezinović

Verjetno ni naključje, da so snovalci programa Slovenskega mladinskega gledališča (SMG) prejšnjo sezono, tematsko poimenovano z ironičnim »Vse lepo in prav«, zaključili s predstavo Narodna sprava: Predstava za turiste. V SMG so namreč z vključitvijo ustvarjalcev iz tujine v ta projekt poudarili, da tudi »narodna sprava«, kot še marsikaj v slovenski družbi, ni le slovenski problem, in še, da je prizadevanje za takšno »spravo« v bistvu problematično.

Po mnenju umetniškega vodje SMG Gorana Injaca namreč vsiljevanje sprave spremlja izenačevanje nezdružljivih ideologij: fašizma in antifašizma. »Nenadoma naj ne bi bilo več pomembno, kdo je bil med drugo svetovno vojno fašist in kdo antifašist. Pomembno je le, da smo zdaj vsi Slovenci,« pravi Injac. »S takšnim početjem se ustvarja prostor za nacionalistično ideologijo,« dodaja.

Predstava za turiste, prvi del projekta Narodne sprave – v njej je poljska plesalka Maria Stokłosa s plesnimi gibi »pripovedovala« o usodi svoje judovske družine od holokavsta do današnje nacionalistične Poljske –, je z le plesno-koreografsko uprizoritvijo pozivala k intimnemu premisleku o perpetuiranju nevarnih ideologij v različnih obdobjih, ustvarjalci drugega dela projekta o »narodni spravi« pa ne prikrivajo, da skušajo z njim utrditi protifašistični diskurz. »V današnjem času primanjkuje zavedanja o nujnosti boja proti fašizmu. Tudi zato v Evropi in drugod po svetu uspevajo narodi, ki znova obujajo fašistične in nacionalistične doktrine,« pravi Injac.

Čeprav Gal Kirn v gledališkem listu s kritiko kultnega teksta o »spravi«, tistega, ki ga je Spomenka Hribar leta 1987 napisala za 57. številko Nove revije, podkrepi zgornje malce aktivistične misli, pa je tudi drugi del Narodne sprave v osnovi meditativna in komparativna predstava. Njeni avtorici, Ana Vujanović in Marta Popivoda, sta namreč v predstavi, ki sta jo naslovili Krajine svobode, s premišljeno počasno in ohlapno dramaturgijo ustvarili nekakšno koreografsko dokumentarno »krajino«, v kateri se lahko gledalec prosto giblje, obenem pa ga ta s svojim meditativnim vzdušjem poziva k premisleku o usodi medvojnega in povojnega antifašističnega boja. V tej predstavi, tehnično zahtevni, imajo zato pomembno vlogo tudi – le prek igre asociacij s tematiko predstave povezani – dokumentarni posnetki, projicirani na platno ali na posebne rekvizite, kot tudi v živo izvedene partizanske pesmi, skrbno umeščene v to sicer meditativno predstavo.

Vujanovićeva in Popivodova sta besedilo zasnovali na podlagi pričevanj treh protagonistk jugoslovanskega narodnoosvobodilnega boja: srbske partizanke Sonje Vujanović, ki je preživela Auschwitz, bolničarke v Beli krajini Zore Konjajev in partizanke v Ljubljani Zdenke Kidrič. Besede iz njihovih spominov v predstavi izrekajo igralke Damjana Černe, Vida Rucli in Katarina Stegnar. Avtorici sta namenoma izbrali zlasti tiste dele pričevanj, ki izpričujejo žensko videnje medvojnih razmer. Popivodova pravi, da sta ob branju knjige intervjujev z udeleženkami druge svetovne vojne v Sovjetski zvezi, ki jih je naredila ukrajinska pisateljica Svetlana Aleksijevič, doumeli, da imajo ženske drugačen pogled, manj militantnega od moškega, na svojo vlogo v boju proti okupatorju. »Spominjajo se tudi mimobežnih stvari in dogodkov. Pripovedujejo o tem, kaj so neke noči jedli, ali jih je zeblo, kako so se ljudje vedli drug do drugega,« pravi Marta Popivoda.

Ana Vujanović pravi, da je med odraščanjem v osemdesetih v Beogradu vedela, da je bila sestra njene babice, Sonja, partizanka in v Auschwitzu, vendar pomena antifašističnega boja ni povsem razumela. Šele v zadnjih 15 letih je prisluhnila Sonjinim zgodbam iz časa druge svetovne vojne. »Bila je izvrstna pripovedovalka. O takratnem dogajanju je pripovedovala tako doživeto, kot da bi se znova znašla v tistem obdobju, in s podrobnostmi, ki si jih zapomnijo le ženske. Od tod najino prizadevanje po izpostavitvi ženskega obraza vojne,« pravi Vujanovićeva.

Čeprav Krajine svobode delujejo kot nežno, žensko videnje antifašističnega boja, pa vsebujejo tudi aktivistične tone, čeprav drugačne od tistih, ki so značilni za »razbijaški« levičarski teater. Avtorici namreč v predstavi gledalce spomnita, da je »odpor proti fašizmu možen v vsakršnih razmerah, bil je možen v okupirani Ljubljani, celo v Auschwitzu«, hkrati pa s poudarkom na telesnosti presegata po njunem mnenju »zastarelo levičarsko ideologijo«, ki povsem zanemarja dejstvo, da »ideologija vedno deluje tudi z vsiljevanjem življenjskih slogov«. Po njunem fašisti ta primanjkljaj v levičarski praksi s pridom izkoriščajo. »Toda fašistom ne bomo prepustili tega ’ozemlja’,« pravi Vujanovićeva.

In kaj režiserka, sorodnica »prve jugoslovanske partizanke«, meni o »narodni spravi«? »Ni sprave s fašisti! Lahko je sprava znotraj različnih antifašistih skupin, nikakor pa ne s fašisti!« odgovarja.

Gledališka predstava:
Narodna sprava: Krajine svobode
Avtorici: Ana Vujanović in Marta Popivoda
Kje: Slovensko mladinsko gledališče (Spodnja dvorana), Ljubljana
Kdaj: 30. novembra ter 1., 4., 5. in 6. decembra 2018.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.