Bernard Nežmah

Bernard Nežmah

7. 12. 2018  |  Mladina 49  |  Pamflet

Po sledeh vladavine prava

Lažni in pravi medijski imperiji ter izkušnje lokalnih volitev

Kaj so bile besede, s katerimi je zunanji minister Miro Cerar, ml. povzel srečanje z nemškim kolegom Heikom Maasujem v Berlinu? Ugibanje je odveč: državi združuje spoštovanje – vladavine prava.

A če pogledamo na to frazo s praktičnega gledišča, bi postavili, da je značilnost demokratične države, da podobne stvari obravnava enako. V parlamentu so denimo ustanovili parlamentarno preiskovalno komisijo, ki se bo ukvarjala s financiranjem strank iz tujine. Tema je torej splošna: skrit in protizakonit priliv denarja, ki določeno stranko postavi v privilegiran položaj. Toda že na začetku je njen predsednik in član Cerarjeve SMC Jani Möderndorfer napovedal, da se bodo ukvarjali s srbskim kreditom za SDS in z madžarskim lastništvom v Novi 24 TV, ki naj bi pomenil tiho financiranje kampanje največje parlamentarne stranke.

Nenavadno, zloglasni kredit je bil v hipu, daleč pred volitvami, vrnjen, kriminalisti in davčni inšpektorji pa v anuliranem kreditu niso zaznali kršenja zakona. Čemu bi se torej leto kasneje spet ukvarjali z isto temo?

Ob medijih SDS se širi skovanka – medijski imperij, ki je sicer dobra besedna domislica, toda po vsebini je navadno posilstvo jezika. Na slovenskem medijskem prostoru ti trenutno predstavljajo skromen delež, daleč pod nacionalko in POP TV. Imperiji so bili svetovne velesile, v času vsemogočnega britanskega imperija pred začetkom prve svetovne vojne ni nihče govoril o srbskem imperiju, celo velika Avstro-Ogrska ni štela za imperialno silo. Imperij je dominantna, nikoli obrobna sila. Medijski imperij SDS je manipulativna skovanka.

Seveda pa je nepošteno financiranje medijev v prid posamezni politiki zlasti v predvolilnem obdobju uničujoče za demokracijo. Ko torej stranka ali pa politik pridobiva sredstva za svojo kampanjo na privilegiran način, ki drugim tekmecem niso dostopni. V Celju na primer gibanje »Odprto Celje« izpodbija rezultate županskih volitev, ker je župan Bojan Šrot z občinskim časopisom pridobil prednost pred drugimi kandidati. Lokalni list je sistematično izpostavljal uspehe njegovega županovanja, medtem ko je preostale tekmece ignoriral. Skratka, primer zlorabe javnega denarja, najbolj perverzne oblike kraje, ko z denarjem nasprotnikom plačuješ svojo lastno promocijo. In na podoben način Zoran Janković, Boris Popovič in številni. Vseslovenski problem erozije demokracije, ki se ponavlja od volitev do volitev. A Möderndorferjeva komisija se s tem ne kani ubadati. Njena tema in tarča je striktno zamejena – SDS.

Lokalne volitve so bile sicer v drugem krogu praznik demokracije, saj so padali dolgoletni župani, ki so se zdeli nepremagljivi. Tudi koprski šerif, če morebitno ponovno preštevanje glasov ali celo ponovljene volitve ne prinesejo drugačnega izida.

Popoviča je tik pred koncem kampanje prišel pozdravit njegov tovariš Zoran Janković, ki niti v sanjah ni pomislil, da stavi na poraženega konja. In res, kako da njega ni zadela enaka usoda? Številni bi ugovarjali, da je on pač bolj uspešen, da ga imajo meščani raje. Toda, poglejmo razliko v medijskih poročanjih? S kakšno vnemo so osrednji mediji prikazovali Popovičeve in s kakšno Jankovićeve rabote? Zadošča, da seštejemo prispevke, ki jih je objavila Eugenija Carl o prvem in o drugem. Razlika je enormna. Spet kdo bi prigovarjal, da ljubljanski šerif ni puščal za seboj trupel. Prav, a postavimo, da bi Popovič dal napeljati fekalije prek lokalnega vodnega zajetja. Tirade bi nesle v nebo kot ognjemet kritik. Osrednji mediji so do ljubljanskega župana izjemno zaščitniški. V »Odmevih« je dr. Tomaž Ogrin v temi o okuženi celjski vodi na dan potegnil maketo zloglasnega kanalizacijskega voda nad Klečami v Ljubljani. Za vsega nekaj sekund je dobesedno vsilil temo, ki se je nacionalka otepa z vsemi silami ignorance.

V Kopru so se stranke levega pola, kot so SD, Levica in SMC, družno in z vso vehementno bojevitostjo zoperstavile Popoviću. V Ljubljani so županski kandidati SMC, SD in Levice sramežljivo kaj drobnega ugovarjali, a brez frontalnega napada na aktualnega župana. Seveda je njihova pravica, da ga še naprej podpirajo, ampak v tem je razlika med koprskim in ljubljanskim primerom.

Nezamisljivi preobrat se je pa dogodil v Moravčah, kjer je dolgoletni župan Martin Rebolj klonil proti outsiderju, ki s svojo listo poprej ni dobil niti enega svetniškega glasu. Kontroverzni politik, ex-diplomat in ex-profesor Milan Balažic je brez časopisa in medijev odnesel veliko zmago. Kako? – Preprosto, stari župan je velike jame, ki so ostale od pridobivanja kremena, spremenil v deponije. Nonšalantno so jih polnili kamioni z vsemogočimi odpadki, za katere živa duša ne ve, kaj vse je v njih. In domačini so ustanovili iniciativo, ki je na ekološko bombo silovito opozarjala in terjala njeno zaprtje. Dejansko, osrednji politični problem v kraju je nevarnost okoljskega uničenja. Balažicu je tako zmaga sama padla v roke. Kar je zgled pozitivne funkcije volitev kot tekme med dvema kandidatoma.

Vlada je minuli teden brez razloga razrešila načelnika vojske Alana Gederja. Ta teden je obravnavala zahtevo za razrešitev direktorice AKOS Tanje Muha, ki jo je terjal svet agencije AKOS. Razlog so bile njene rabote pri podeljevanju koncesij za brezplačne frekvence tehnologije 5G v razvpiti aferi minister Boris Koprivnikar in BTC. In kako je odreagirala vlada? Sklenila je, da je predlog pomanjkljiv, in zahtevala dopolnitev.

Pri prvem odstavitev brez greha in brez besed, pri drugi … Cerarjanska vladavina prava? Sicer pa je državna revizijska komisija ravnokar razveljavila vse sklepe in izbore Darsa, ki je za graditelja karavanškega predora izbral daleč najcenejšo ponudbo turškega podjetja Cengiz.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.