Hrvaška / Heni Erceg: Otroci na čakanju

Vsekakor ni lahko biti otrok. Niti če imaš kul in skrbne starše, kaj šele, če te obravnavajo kot manjši kos pohištva, ki ga v skladu z željami in razpoloženjem premeščajo sem ter tja, ali še huje, mu tu in tam namenijo kako brco. Vsi vemo, da idealnih družin ni in da bi malčki, če bi jih kdo vprašal in če bi si revčki upali, povedali marsikaj o svojih malih življenjih v družini, ki jo na Hrvaškem razglašajo za »osnovno celico družbe«. Ta država preprosto poveličuje vlogo družine pri revolucionarnem razvoju konservativne družbe, predvsem seveda družine z več otroki, ki jo sestavljajo očka, mama in čim več mladičev, od katerih jih bo nemalo – pri vsej katoliški indoktrinaciji in politični shizofreniji – zraslo v še eno generacijo novomašnikov, okovanih v kolektivnost in klerofašistično ideologijo. Svoboda tako ali tako velja za nevaren del fundusa politične nekorektnosti.