N'toko

N'toko

7. 12. 2018  |  Mladina 49  |  Žive meje

Sredinski populizem

V trenutku, ko nismo zmožni mobilizirati množic in dejansko ogroziti oblasti, postanemo zadovoljni z drobtinicami

Novo obliko političnega komuniciranja sem prvič ozavestil leta 2012 med predsedniško kampanjo Boruta Pahorja. Čeprav sem politiko spremljal precej površno, sem težko spregledal, da Pahor v TV-soočenjih igra na najbolj otročje sentimente gledalcev. Bili so ga sami neumni buzzwordi, neznosno patriotsko petelinjenje in seveda značilno preoblačenje v »malega človeka«, ki je kasneje postalo njegov zaščitni znak. Pahor je na moje veliko začudenje zmagal, njegov stil nastopanja in instagram prezenca pa sta postali stalnici političnega komuniciranja. Poseganje po elementih iz sveta resničnostnih šovov seveda ni le Pahorjeva domena – ta medijska strategija, ki politično vsebino nadomešča s simbolnim dobrikanjem ljudstvu (»Jaz sem navaden človek kot vi!«), je danes povsod po svetu dominantna. Ko je na ameriških volitvah zmagoval pravi zvezdnik resničnostnih šovov, ki je igranje na otročje sentimente gledalcev pripeljal do ekstrema, smo začeli politični komentatorji to imenovati »populizem«.

Levičarski komentariat je te poteze na desni hitro zaznal. »Kako je možno, da ljudje več ne ločijo med imidžem politika in programom, ki ga dejansko izvaja?!« Kot da so volivci obupali nad možnostjo dejanskih sprememb in od svojih voditeljev pričakujejo le še zabavljaštvo in trepljanje po ramenih. Nočejo drugega, kot da govorci s političnih odrov potrdijo njihova prepričanja – da si delijo naše vrednote, da navijajo za iste ekipe, da sovražijo iste skupine ljudi … Vse to je resne analitike močno pretreslo, saj takšen odnos volivcev hkrati pomeni, da je možnost resničnega političnega delovanja – to je spreminjanje sveta – dokončno izginila. Od politike nam ostaja samo še neskončen kulturni boj, kjer se prepiramo o tem, kateri simboli se smejo pojaviti na državnih proslavah in kakšna pokrivala smejo ženske nositi na plažah, medtem ko so zaposlitvene in stanovanjske možnosti za povprečnega prebivalca vsak dan slabše.

A zakaj bi se čudili, da takšna propaganda vžge? Če bi premogli trenutek iskrenosti, bi si morali tudi najbolj rigorozni analitiki priznati, da se hočejo kdaj ob pogledu na kakega politika počutiti dobro. In na vsake toliko časa kdo izmed njih dejansko reče nekaj, kar smo hoteli slišati. Ne glede na to, s kakšnimi čudnimi posli se bavi, mu bodo ob tistih čarobnih besedah stekli v objem. Kolikokrat smo že videli liberalne komentatorje spustiti iz rok vsa kritična orodja, ko je Obama dropnil mikrofon po kakem navdihujočem govoru, ko se je Macron, obsijan z ravno pravo sončno svetlobo, obrnil proti kameri v vsem svojem državniškem sijaju, ali ko je Angela Merkel za sekundo prezirljivo ošvrknila Putina … Tako močno so v njih želeli videti progresivne svetilnike zahodne civilizacije, da je bil vsak še tako majhen pomežik liberalnim vrednotam predstavljen kot junaško dejanje. Še nikoli v zgodovini ni bilo treba »levim« politikom izvajati tako malo leve politike, da bi pridobili naklonjenost meščanskih volivcev. Izkaže se, da ti niso nič manj dovzetni za populistične fore kot njihovi ruralni sodržavljani, samo da jih zaradi kulturne bližine ne prepoznajo kot populistične.

Seveda za podobne primere ni treba iti daleč na zahod. Pri nas si del javnosti že drugi mandat zapored tako močno želi verjeti v napredne potenciale naših neoliberalnih vlad, da pograbimo dobesedno vsako drobtinico. Marjan Šarec se je po dolgih prizadevanjih aktivistov tako odzval na akcijo o sovražnem govoru in v dokaj megleni izjavi povedal, da mu sponzoriranje sovražne propagande v opozicijskih medijih ni kul. V sekundi je postal junak in spet pridobil vse privržence, ki so se mu odpovedali ob imenovanju Črnčeca. Ni mu bilo treba dejansko sprožiti kakšnih ukrepov proti omenjenim podjetjem. Ni mu bilo treba niti skrivati, da v istem tednu na meji postavlja nove kilometre žičnate ograje. Ni mu bilo treba omiljevati protiustavnih ekscesov v zakonu o tujcih ali uvesti nadzora nad organi, ki protizakonito vračajo prosilce za azil na Hrvaško. Šarec si je zaslužil ovacije zgolj s tem, da je nežno okrcal svojo politično opozicijo.

S tem nikakor ne trdim, da je vseeno, kaj politiki govorijo, ali da so takšne simbolične poteze brez vrednosti – celo za Pahorjevo preoblačenje v delavca to ni povsem res.

Priznanje predsednika vlade, da so vrednote (v tem primeru vrednote protirasizma) enega dela prebivalstva pomembne, dejansko lahko odpre nekatera vrata za aktiviste (ali je postavljanje sovražnega govora v središče protirasističnih prizadevanj pametna strategija, je sicer tema za kakšno drugo kolumno). Čeprav same po sebi takšne izjave nimajo teže, imajo lahko povraten učinek v civilni družbi, lahko odprejo razpoke v različnih vodstvenih frakcijah, lahko dajo legitimnost nekim političnim zahtevam – skratka, lahko sprožijo premike onkraj voditeljev samih. A tu se pravo delo šele začne. Tu nastopi točka, v kateri se lahko začne resneje mobilizirati podpora. Tu je točka, da se od Šarca, ki je potisnjen v kot, zahteva dejansko ukrepanje spornih podjetij in da se sooči z zahtevami, naj svoje zaveze proti sovražnosti podpre z odstranitvijo žice in sprejemom prezeblih ljudi v bosanskih taboriščih. V nasprotnem primeru smo mu zgolj omogočili poceni PR-točke, s katerimi bi lažje izvajal dosedanjo sovražno politiko – grenka situacija, v katero smo se aktivisti vse prevečkrat ujeli.

Žal se mi vse večkrat zdi, da so tudi za napredneje usmerjene ljudi postale lepo zveneče izjave dovolj. Da je desni populizem, ki ohranja status quo z igranjem na rasistična čustva ruralne in nižje izobražene populacije, pomagal ustoličiti tudi sredinski populizem, ki ohranja status quo z igranjem na liberalna čustva meščanov in intelektualcev. V trenutku, ko nismo zmožni mobilizirati množic in dejansko ogroziti oblasti, postanemo zadovoljni z drobtinicami. Morda več niti ne verjamemo, da bo država dejansko spremenila svojo politiko do migrantov, a smo od vsega ksenofobnega divjanja tako duhovno potolčeni, da hočemo kljub vsemu od voditeljev slišati, da naše vrednote niso popolnoma pozabljene. In prav ta obupna želja po občutku, da nas nekdo tam zgoraj sliši, je pripravila teren za sodobne sredinske populiste. Njihovo delovanje nam kaže, da si je treba pojem »populizem« razlagati drugače: to ni prilagoditev politike na besnenje neukih množic, ampak njena prilagoditev na stanje, ko ji množice več ne pomenijo nobene grožnje.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.