Marjan Horvat

7. 12. 2018  |  Mladina 49  |  Kultura

Nov premislek o (na)rodu

Družinska saga pesnika Iva Svetine v režiji Ivice Buljana je (tudi) zgodba o nerešenih vprašanjih »slovenstva«

Zgornja stoječa vrsta, od desne proti levi: Dušan Mandić, Miran Mohar, Borut Vogelnik, Roman Uranjek, Mitja Vrhovnik Smrekar, Luka Marcen, Arko, Branka Bertoncelj, Marko Milisav Simić, Ivica Buljan, Robert Waltl, Ivo Svetina, Ana Savić Gecan, Nika Vidic, Žan Brelih Hatunić, Lana Bučevec, Nina Valič, Gal Oblak, Klemen Janežič, Pia Zemljič, Sabina Kogovšek, Martin Mlakar, Maša Derganc, Nik Škrlec, Saša Tabaković Sredinska sedeča vrsta, od leve proti desni: Veronika Drolc, Janez Škof, Aljaž Jovanović, Barbara Cerar, Mojca Kranjc Spodnja sedeče-ležečeklečeča vrsta, od leve proti desni: Saša Pavlin Stošić, Andraž Harauer, Luka Bokšan, Lara Fortuna, Julija Klavžar, Marko Mandić, sonda57 in Toni Soprano Meneglejte

Zgornja stoječa vrsta, od desne proti levi: Dušan Mandić, Miran Mohar, Borut Vogelnik, Roman Uranjek, Mitja Vrhovnik Smrekar, Luka Marcen, Arko, Branka Bertoncelj, Marko Milisav Simić, Ivica Buljan, Robert Waltl, Ivo Svetina, Ana Savić Gecan, Nika Vidic, Žan Brelih Hatunić, Lana Bučevec, Nina Valič, Gal Oblak, Klemen Janežič, Pia Zemljič, Sabina Kogovšek, Martin Mlakar, Maša Derganc, Nik Škrlec, Saša Tabaković Sredinska sedeča vrsta, od leve proti desni: Veronika Drolc, Janez Škof, Aljaž Jovanović, Barbara Cerar, Mojca Kranjc Spodnja sedeče-ležečeklečeča vrsta, od leve proti desni: Saša Pavlin Stošić, Andraž Harauer, Luka Bokšan, Lara Fortuna, Julija Klavžar, Marko Mandić, sonda57 in Toni Soprano Meneglejte
© Peter Uhan

Ni naključje, da predstava V imenu matere gledalca spodbudi k premisleku o preteklosti njegove družine. Režiser Ivica Buljan je namreč družinsko sago o Santinijevih, premožnih kmetih in gostilničarjih iz Žirovnice, časovno umeščeno med konec 19. stoletja in leto 1991, zasnoval kot »odprto« predstavo, v odnosu do gledalca dialoško, nedidaktično, še manj moralistično. Avtor dramskega dela, pesnik in dramatik Ivo Svetina, je izbral zgodbo svoje družine, da bi z njo spregovoril o temah, ki ga intimno vznemirjajo, a tako, da jih je vpel v politične in filozofske ideje, ki so v zadnjem stoletju (usodno) zaznamovale njegovo in še marsikatero slovensko družino. Pesnik je začetek svoje »napol dokumentarne« pripovedi – v dramskem delu je spremenil priimek svoje družine, imena njenih članov pa obdržal – umestil v konec 19. stoletja. Takrat se je njegova družina soočila s hudo preizkušnjo – samomorom Antona, sina pesnikovega pradeda Antona st. in matere Katarine. Samomor je od tedaj obvisel kot nekakšno prekletstvo nad usodo pesnikove družine. Življenje sta si vzela tudi pesnikov ded Ivo in njegov stric Bogdan, v šestdesetih letih tudi njegov prijatelj Svit in na koncu predstave, leta 1991 v New Yorku, še njegova sestrična Nastja, ki je kot otrok preživela grozote koncentracijskega taborišča. Tema samomora je ena izmed niti dramskega teksta, saj avtor nenehno premišljuje o razlogih, ki so nekatere izmed njegovih bližnjih vodili k temu, da so si vzeli življenje, vendar so v ospredje zgodbe potisnjeni pripadniki moške veje Santinijevih, tistih, ki niso hoteli biti le pasivni opazovalci sveta, temveč njegovi spreminjevalci. Med njimi izstopa usoda pesnikovega dedka Iva. Prvi izobraženec v družini je sprva služboval v Trstu, kjer ju je z ženo Marijo doletela prva tragedija: smrt njunega sina Željka. Iva so že pred prvo svetovno vojno poslali v Prago, kjer ga je spremljal njun sin Vladimir (pesnikov oče), žena Marija pa je ostala pri njegovih starših v Žirovnici. V Pragi se je znašel, potem ko ga je ožigosala za »masarykovca«, pripadnika gibanja, ki je hotelo med prvo svetovno vojno zrušiti habsburško monarhijo, v nemilosti oblasti. Poslali so ga na vzhodno fronto, v Judenburg. Po vojni se je, ranjen in duševno strt, vrnil v Žirovnico. Vključil se je v socialnodemokratsko gibanje. Vendar v sebi ni našel miru. S kartanjem je zapravljal družinsko premoženje. Leta 1923 se je obesil.

Zapustil je štiri otroke, med njimi je bil tudi Vladimir. Pesnikov oče je kot predvojni komunist vstopil v narodnoosvobodilno gibanje. Bil je pripadnik Varnostno-obveščevalne službe (VOS). Čeprav je bil po vojni pri novi oblasti slabo zapisan, obtožili so ga celo sodelovanja z gestapom, so mu leta 1947 namenili pomembno vlogo v pogajalski skupini za Trst. Zanimivo je, da v predstavi »nastopi« tudi njegov sin, pesnik Ivo Svetina, torej avtor dramskega teksta. Izpostavljena je njegova pesem Apokalipsa slovenstva. Pesem, objavljena oktobra 1968 v študentskem listu Tribuna, je izzvala negodovanje tedanje elite kulturnih delavcev, med njimi Mateja Bora in Josipa Vidmarja, ki so v tedaj osrednjem dnevniku Delo protestirali z izjavo »Demokracija da – razkroj ne«.

Pesnik, pripadnik neoavantgardne poezijske in gledališke skupine, je namreč v pesmi izdelal groteskno, popačeno zrcalo deformacijam v tedanji družbi, tudi njeni zlaganosti v poveličevanju NOB in revolucije, kar je ponazoril s štirimi jezdeci iz slovenskega zgodbarstva in pravljičarstva. Eden izmed njih – v Buljanovi predstavi like iz pesmi odigrajo igralci – je bil tudi Anton Santini, člen v rodbinski verigi, ki je storil samomor. A vsaj toliko pozornosti, kolikor je je pesnik namenil prizadevanjem moškega dela družine, navkljub njihovim lastnim notranjim stiskam, v »spreminjanju« sveta, so je deležne tudi matere, ki so skušale svoje sinove »ozemljiti« in jih svarile pred nepremišljenimi in usodnimi dejanji, tudi pred samomorom. Ženske, ne le matere, temveč v primeru Santinijevih tudi sestre in partnerice, namreč zahtevajo pogum za življenje, za bivanje in za bojevanje. Samomor je zato v njihovih očeh prekršitev temeljne moralne zahteve, svetosti življenja. To je vidno iz besed mater, ki so v rodbini Santinijevih izgubile svojega sina.

Vidno je, da je Buljan sago o Santinijevih univerzaliziral in jo, ne da bi jo vsebinsko in sporočilno okrnil, umestil v širši kontekst premislekov o naravi »slovenstva«, zlasti pa o vlogi umetnosti in umetnikov v njenem razvoju. Od tu verjetno njegova odločitev o umestitvi razstave novih del skupine Irwin na oder, kajti slikarski kolektiv v svojih delih variira isto temo kot Buljanova predstava. Tudi Buljan je namreč Svetinovo sago z nekakšnim »irwinovskim kadriranjem« umestil v širšo zgodovinsko dimenzijo, takšno, ki omogoča premislek o tem, kot pravi Ivica Buljan, »koliko energije, znanja in tudi žrtev je bil potrebno«, da je slovenstvo prišlo do točke D v njegovem emancipatornem boju: razglasitve samostojne Slovenije.

To misel jasno ponazarja zaključni prizor predstave, postavljen v leto 1991, saj se na nekakšnem post mortem družinskem srečanju na odru zberejo vsi Santiniji, živi in mrtvi; torej vseh 22 igralcev in igralk, poleg zaposlenih v Drami še študenti in študentke 3. letnika AGRFT, ki nastopajo v predstavi. V tej »časovni kapsuli« vsak izmed članov družine še enkrat razkrije svoja upanja in bolečine, dokler v tej kakofoniji replik ne odjekne vest o samomoru še enega družinskega člana, Nastje. Povedno je, da na koncu namesto partizanskih pesmi upora, emancipacije, boja za boljši jutri, zapojejo pesem z nacional(istič)nimi konotacijami, z refrenom »Samo milijon nas še živi«.

Predstava V imenu matere poziva sodobnike, zlasti pripadnike mlajših generacij, k premisleku. Ne le o preteklosti njihovih družin, temveč tudi o preteklosti naroda, vključno z njegovim socialističnim obdobjem, povsem izbrisanim iz njegovega zgodovinskega spomina.

Gledališka predstava:
Ivo Svetina: V imenu matere 
Režiser: Ivica Buljan
Kje: SNG Drama
Kdaj: 7., 8., 10., 11., 27. in 28. decembra 2018 ter 21. in 28. januarja 2019

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.