Primer Meng Wanchou

V bitki velikih je najlažje spregledati pametno sivo miš

Spektakularna kanadska aretacija Meng Wanchou, finančne direktorice in hčerke ustanovitelja Huawei, je nevaren mejnik ameriško-kitajske geostrateške vojne. ZDA in Kitajska bijejo trgovinsko in tehnološko bitko za politično prevlado sveta. Kitajska z močnimi ekonomskimi sredstvi in enotno politično strategijo zamenjuje ameriško hegemonijo, Pax Americana se umika Pax Sinici. Evropa je osrednje področje njenega globalnega vpliva, zato se politična geometrija med EU in ZDA hitro spreminja. Med EU in Kitajsko je bilo dvoje velikih zgodovinskih divergenc. EU lahko danes s Kitajsko veliko pridobi in hkrati izgubi v razmerju do ZDA.

Za aretacijo Mengove stoji ameriška vlada, kitajski Huawei očitno posluje z Iranom navkljub sankcijam in prepovedi ZDA. Absurdnost takšnih ukrepov je jasna, napoveduje pa velik zastrašujoč spopad obeh globalnih sil. Huawei je sicer zasebna družba, toda s 180 tisoč zaposlenimi, 86 milijardami letnega prometa in posli v 170 državah sveta pomeni za Kitajsko strateško podjetje. Podobno, kot sta Apple in Samsung poslovni in politični ikoni ZDA in Južne Koreje. Toda njuna strateška vloga je ponekod samoumevna (ZDA), drugod pa stigmatizirana (Kitajska).

Trgovinska vojna med ZDA in Kitajsko je doslej zadevala tradicionalne tehnologije in industrijsko blago, carine ter kvote. Toda temeljna bitka poteka na področju redkih surovin, visokih tehnologij in vodilnih ljudi, geopolitika se tu plete s strateško razvojno ekonomiko. Ameriška skrb glede varnosti, zaščite patentnih in lastninskih pravic, tudi spornih transferjev tehnologij, je legitimna. ZDA pa uporabljajo podobne metode mešanja civilnih in vojaških tehnologij, državnega subvencioniranja, oboji imajo polne zapore ljudi, razlike so bolj v kulturi dojemanja kot sprejemljivosti ravnanj enih in drugih. Zato kitajske Silicijeve doline in avtokratske demokracije ni mogoče zaustaviti. Kitajski izziv je tako prozahoden, da ga bodo ZDA in EU prisiljene prebaviti.

Kitajska je pred štiridesetimi leti pomenila neučinkovito, zaprto centralnoplansko socialistično gospodarstvo. Komunistične oblasti so po letu 1979 sprožile tržne reforme in odpiranje države. Kombinacija podjetniškega kapitalizma in enopartijskega socializma prinese razvojni preboj brez primere v svetovni ekonomski zgodovini. Kitajska povprečna rast od leta 1980 znaša 9,5 odstotka, petkrat hitrejša je od EU, svoj BDP podvoji vsakih osem let, danes je po vrsti kazalcev prvo gospodarstvo sveta. Ekonomski skok je izjemen, toda politično zastrašujoč. Kitajska je danes prva industrijska sila sveta, za ZDA zaostaja zgolj na vojaškem področju in pri obvladovanju svetovnih financ. V sosledju vzponov in padcev velikih sil ZDA izgubljajo moč, Kitajska jo pridobiva. Tu ni več dilem, toda kaj bodo storile ZDA? Bodo zadostovale gospodarske sankcije proti izbranim državam, trgovinske vojne in zapiranje tujih menedžerjev, ali pa nam grozi svetovni spopad velesil? Zgodovina ne pozna milosti. Pax Americana izgublja bitko na račun novega hegemona, Pax Sinica.

V zgodovinskem zavetrju Evrope in Kitajske obstaja dolga igra odmikov in približevanj. Pred dva tisoč leti, če poenostavimo, sta bila rimski in kitajski imperij razvojno izravnana. Prvi razvojni odklon pripada Kitajski. Ta je z nizom cesarskih dinastij ohranila razmeroma trdno centralno oblast in ekonomski napredek (500–1500 let n. št.), rimski imperij so nasledili množica držav, krščanski oportunizem in ekonomska stagnacija. Drugi tisočletni skok pripada Evropi (1500–2000), Kitajska pa nazaduje. Evropska čudežna formula industrializacije združuje trg, podjetništvo in bančne finance, pravo in nacionalni konstitucionalizem. Konkurenca držav je v tržni družbi prednost in ne slabost. Toda danes zahodni svet ekonomsko in demografsko stagnira, tretji razvojni premik v tej zgodovinski mehaniki pripada Kitajski (2000–2500).

EU je danes za Kitajsko gospodarsko pomembnejša in politično manj neugodna od ZDA. V tej trilaterali lahko EU zagotavlja strateško ravnotežje novi normali s Kitajsko na čelu. EU bolj potrebuje Kitajsko na gospodarskem področju, Kitajska pa njo na političnem. Toda ali so strahovi pred kitajsko prevlado upravičeni, zahtevajo ekonomske omejitve, presojo investicij, varnostne ukrepe? Se bo EU odzvala podobno kot ZDA? Kitajska oživlja staro idejo svilne kopenske poti, zanimata jo infrastruktura ter energetika, pa nove tehnologije in izbrane blagovne znamke. Toda projekt »Made in China 2025« je usmerjen na notranji trg, k potrošnji lastnega srednjega razreda. Kitajska umirja rast, menjuje svoj razvojni model. Neposredne kitajske investicije (FDI) so v EU polovico višje kot v ZDA. Toda skoraj 400 milijard v domala 400 večjih podjetij od leta 2010 pomeni zgolj dva odstotka vseh FDI. Rumeni strah ne tiči v ekonomski statistiki, več ga je v novem evropskem nacionalizmu in političnem populizmu.

EU in Kitajska od leta 2003 gradita zgledno strateško partnerstvo, njun dialog ostaja znotraj multilaterizma in recipročnosti. Kitajska je za EU drugi največji trg, EU je največja kitajska poslovna partnerica. Problemi sodelovanja so znani, premalo informacij, diskriminacija, intervencionizem, necarinske zaščite, lastninske pravice in podobno. EU je podprla kitajsko svilno pot, njene projekte v jugovzhodni Evropi in Balkanu, stavi na reforme in novo mednarodno ureditev. Toda v imenu nacionalne varnosti in interesov EU postavlja nove meje za FDI in prevzeme strateških podjetij.

Novi red 21. stoletja določa sodelovanje in povezovanje. Slovenija je del teh razvojnih dilem. Njeni prednosti sta majhnost in lega, slabosti pa neznanje in strah. V preseku vsega lahko svojo suverenost ubrani z odprtostjo in prilagodljivostjo do vseh, EU, ZDA in Kitajske. V bitki velikih je najlažje spregledati pametno sivo miš.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.