Vlado Miheljak

Vlado Miheljak

21. 12. 2018  |  Mladina 51  |  Dva leva

Hlapčeva zgodba

(slovenska zunanjepolitična distopija)

»Najmočnejša in najbolj učinkovita sila, ki zagotavlja dolgoročno vzdrževanje nadzora, ni vsakovrstno nasilje, ki ga vladajoči uporabljajo proti podrejenim, ampak vsakovrstno soglasje, s katerim podrejeni pristajajo na lasten položaj.«
— Robert Frost

»Svoboda je dveh vrst,« je rekla teta Lydia. »Lahko si svobodna, da počneš kaj, ali osvobojena česa. V dneh anarhije je obstajala prva svoboda, zdaj vam dajemo osvobojenost. Nikar je ne podcenjujte.«
— Margaret Atwood: Deklina zgodba

Časnik Washington Post je slovenskega zunanjega ministra po tridnevnem obisku v ZDA v domovino pospremil s poudarkom, da je Miro Cerar v Washington prišel z opozorilom, da morajo ZDA v Evropi odigrati vidnejšo vlogo, ali pa jih bosta zasenčili Kitajska in Rusija.
Cerar je še predvidel, da se bo v nasprotnem primeru več držav na Balkanu in v vzhodni Evropi politično in gospodarsko približalo Pekingu in Moskvi.
— (Dnevnik, 16. 12. 2018)

Ko je zunanjepolitični resor prevzel Erjavec, sem si rekel, da je to dno, da nižje ne more iti. Pa se je ob Cerarjevem prevzemu resorja spet pokazalo, da dna v politiki ni. Sicer pa kakšnega velikega presenečenja ne bi smelo biti. Vse, kar demonstrira kot aktualni zunanji minister, je nakazal ali uveljavljal že kot predsednik vlade. In tako imamo zunanjo politiko Boruta Pahorja, Marjana Šarca, Mira Cerarja. Že vsak posebej bi bil velik problem, vsi skupaj pa so recept za zunanjepolitično katastrofo. So sicer neusklajeni, eden drugega prehitevajo, mendrajo, a vsi skupaj prispevajo k distopični viziji slovenske zunanje politike. A reducirati nesrečo zgolj na te tri aktualne akterje je nekorektno. Tudi pod Janšo ni bilo drugače. Temeljna razlika pa je v tem, da je Janša ravnal točno tako, kot se je od njega pričakovalo. Omenjena trojka pa tako, kot njihovo levoliberalno volilno telo od njih ne pričakuje.

Kdaj so bili zadnji svetli trenutki slovenske zunanje politike? Morda takrat, ko so na brionskih pogovorih in po njih prevladali modrost ter taktični premislek in tvorni kompromis. Sicer ne soglasno, a nesporno večinsko. Ko pa se je slovenska politika prvič poenotila, je prišlo do zmede zunanjepolitične strategije in usmeritve, ki traja vse do danes. Tako je bilo ob pogajanjih za vstop v zvezo Nato. Takrat je celoten politični razred praktično brez izjeme prodajal krilatico, da za vstop v vojaško zvezo ni alternative. Vsakršen dvom redkih posameznikov, ki s(m)o aktivno nasprotovali, je bil deležen diskvalifikacij, smešenja, izrinjanja iz medijskega prostora (razen Mladine). Podpisani sem imel redek privilegij, da mi je takratni urednik Sobotne priloge Dela Lorenci do zadnjega kril hrbet ter omogočil pisanje in opredeljevanje. V svojih apelih sem se spraševal, kakšna je družba in država brez alternative pri ključnih vprašanjih. Danes vemo, kakšna je. In izvirni greh slovenskega zunanjepolitičnega kolapsa gre iskati prav v vstopu v vojaško zvezo, ki, kot so kasneje pokazali in potrdili dogodki, ni povečala varnosti, ampak varnostna tveganja v vojaškem, socialnem in razvojnem pomenu. In ni racionalizirala in pocenila obrambnega sistema, ampak nas je prisilila v trošenje in razmetavanje denarja za sisteme, ki jih ne potrebujemo za obrambo države, ampak za zadovoljevanje nenasitnih apetitov velikih igralcev (tj. trgovcev) zveze. Tako je zadnji, a ne poslednji delirantni akt sestavljanje (dveh) srednjih bataljonskih skupin zaradi naše zaveze Natu s stroški okrog 1,2 milijarde evrov (v naslednjih desetih letih) predvsem za nabavo in usposobitev oklepnikov boxer 8 x 8. Za hladno predjed pa pravkar kupujemo še štirikolesnike. Menda za drobiž. Za nekaj deset milijonov evrov.

Kakorkoli. Kdor nameni za vojaške investicije tolikšne vsote, pri čemer pehota ostaja še vedno razcapana, slabo obuta, slabo plačana, je očitno dal izpolnjevanju »mednarodnih obvez« prednost pred razvojnimi, socialnimi, zdravstvenimi, izobraževalnimi, kulturnimi perspektivami dežele. In temeljni vzrok za slovenske zunanjepolitične težave in notranjepolitične posledice so prav te zaveze. Zaradi njih moramo razprodajati družinsko srebrnino, ko za to ni ugoden trenutek. Zaradi njih moramo sodelovati v vojaških, političnih in ekonomskih manevrih, ki ne morejo biti v korist države. Pridružujemo se sankcijam proti Rusiji v nasprotju z vsemi pravili mednarodnega prava. Ne priznamo Palestine zgolj zato, ker si je ne upamo in ne smemo. Ob uradnem sprejemu ob obisku legitimno izvoljenega katalonskega predsednika nastane zagata nesamozavestne in nesuverene države. Ko je Pahor v času sankcij in izolacije leta 2016 povabil Putina na slovesnost ob 100-letnici ruske kapelice na Vršiču, je najprej kazalo, da bo Slovenija uprizorila prvovrsten diplomatski dogodek. A ko je ukorjeni Pahor označil ekskluzivni obisk prvaka svetovne velesile, da je zgolj pietetne narave (!?), ter poslal na neuradni sprejem na letališče vodjo protokola, pričakovani gost pa je pustil gostitelje in obiskovalce slovesnosti čakati debeli dve uri, se je vse skupaj hipno sprevrglo v farso. In ne nazadnje, vojaško, pa čeprav simbolno, smo (bili) prisotni tam, kjer ne bi smeli biti. Na Baltiku, na Poljskem, na bližnjevzhodnih kriznih žariščih, kjer pomagamo gasiti tisto, kar so zanetili ameriški geostrateški apetiti.

Sedaj Cerar modificira Erjavčevo preveč prorusko zunanjo politiko. Kako? Tako da jo spreminja v preveč proameriško. Slepo, predano, nekritično, ponižujočo. Američanom, tistim, ki si vzamejo pet minut časa, da ga poslušajo, sporoča, da smo sedaj spet osvobojeni svobode. Da se vračamo v prostovoljno suženjstvo.

Zadeva neprijetno spominja na »vdanostno pismo«, ki je bilo napisano v nekem drugem času, nekemu drugemu voditelju. Ali kot je še rekla teta Lydia v Deklini zgodbi: »Gileadska republika ne pozna meja. Gilead je v vas samih.«

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.