N'toko

N'toko

21. 12. 2018  |  Mladina 51  |  Žive meje

Ulica v nizkem štartu

Zelo težko se znebim občutka, da levica podcenjuje dejanske stiske v nekaterih delih družbe in da jo bo morebitni izbruh ulice ujel nepripravljeno

Sodeč po mirnem predprazničnem vzdušju in medijski tišini si človek v Sloveniji težko predstavlja, da te dni poteka ena najhujših evropskih političnih kriz zadnjih let. Da je Francija že tretji teden v ognju in da gre Madžarska hitro po isti poti, da Velika Britanija preživlja pretres za pretresom, da se v Italiji ob sprejemu proračuna prav tako obetajo turbulence. Medtem je Ukrajina razglasila vojno stanje, v Španiji pa se še ni polegel prah katalonske krize. Že res, da nam TV-dnevniki in časopisi med novicami iz tujine o teh dogodkih poročajo, a se vsa ta žerjavica, solzivec in jeza zdijo milijone kilometrov daleč. Prav nobenega znaka ni, da bi se pri nas lahko ulice kaj kmalu vnele ali da bi bila oblast kakorkoli ogrožena.

Razlogov za to je več. V prvi vrsti so k temu zagotovo prispevale volitve. Ravnokar je nastopila nova vlada, ki v nasprotju s prejšnjimi razpolaga s proračunskim presežkom. Zaradi gospodarske rasti je trenutno glavna skrb srednjega razreda predvsem vzpon skrajne desnice, vsi sektorji družbe pa se še trudijo ugotoviti, kaj si lahko obetajo od vlade, katere ministri sedijo na kaščah svežih bankovcev. K občutku, da je vsa država v čakanju na prve poteze nove oblasti, so prispevale tudi nedavne lokalne volitve, kjer so imele najbolj nezadovoljne občine priložnost izbrati nove obraze. Povsod lahko vidimo, kako demokratični proces ustvarja upanje in kanalizira občutke nezadovoljnih ljudi stran od neposredne akcije. Če si ljudje od institucij lahko obetajo vsaj kanček upanja, bodo po navadi raje vrgli volilni listek v skrinjico kot pa granitno kocko v mestno hišo.

Po nenavadnem naključju je tako Šarca doletela vloga nekakšnega slovenskega Obame – človeka, v katerega širok krog ljudi projicira vse svoje upe in ki mu popularnost zagotavlja že dejstvo, da ni na voljo boljše alternative. Če nočete dobiti Janše, za vas Šarec preprosto mora biti dober. In očitno se zelo zaveda vzdušja, saj za zdaj skrbno pazi, da ohranja svojo podobo neideološkega rešitelja. V pogajanjih popušča ravno toliko, da je videti dobronameren sogovorec, proti kateremu je težko mobilizirati jezo ljudi, in hkrati ne toliko, da bi ga lahko nasprotna stran res vzela za grožnjo. Zdi se, da je bolje dojel vlogo sredinskega politika, kakršen je poskušal biti Cerar – da zna bolje izigravati eno stran proti drugi ter preceniti, kje popuščati in kje postavljati meje, Cerarju pa se je s podobnimi manevri uspelo zgolj enako priskutiti vsem stranem.

Tako je Šarec z rahlim dvigom minimalne plače kupil mir pri sindikatih, ni pa šlo za tako drastičen ukrep, da bi napadom Gospodarske zbornice sledil še kakšen drug del družbe. Levemu polu je prisluhnil z napovedjo novih davkov, ki pa spet niso takšni, da bi zaradi njih dejansko prišlo do bega kapitala. Medtem je izkoristil trenutek leve naklonjenosti, da je v tihi maniri izpeljal prodajo NLB. Z nekoliko odklonilnejšo držo do Janše in izjavami »proti sovraštvu« si je kupil podporo liberalnejše meščanske družbe, ni pa storil ali izjavil ničesar, s čimer bi ga lahko kdo označil za podpornika multikulturalizma – zaradi česar je desnici bistveno težje mobilizirati ljudi proti njemu. Ljudje so očitno tudi ugotovili, da jim je pragmatični očetovski komik, poln bibličnih parabol, bolj simpatičen, kot jim je bil moralistični profesor Cerar.

A če z izjemo skrajne desnice večina ljudi trenutno verjame, da je Šarec vsaj malo njihov, se utegnejo kmalu pokazati družbene tenzije, pri katerih spretno manevriranje po političnem parketu in biblične parabole ne bodo dovolj. Kot vidimo v Franciji, obstajajo v družbi tudi nepredvidljivi dejavniki, ki niso zajeti v pogovorih med vlado in predstavniki interesnih skupin. Pomislimo: ob trenutni gospodarski rasti in proračunskem presežku se velik del prebivalstva še vedno komaj prebija iz meseca v mesec, tretjina pa je že zdaj v resni stiski. Ogromen delež delovnih mest je prekarnih, življenjski stroški se še naprej povečujejo hitreje kot plače, stanovanja so težje dostopna kot kadarkoli. Sklepamo lahko torej, da bo že drobno krčenje gospodarstva, na katerega že danes vsi namigujejo, hudo udarilo delavski in nižji srednji razred. Resnejša recesija pa bi povzročila hujšo socialno krizo, kot je bila tista leta 2012. Politika, ki deluje všečno v trenutnih razmerah, se bo že v rahlo spremenjenih okoliščinah izkazala za nemogočo in Šarec bo prisiljen bolj jasno izbirati strani med delavci in lastniki. Takrat se bodo verjetno razblinile sanje o neideološkem liderju in se bodo ljudje bistveno drugače odzvali na njegovo igranje strogega očka.

Žerjavica torej nikakor ni tako daleč, da ne bi mogla v dveh ali treh letih zajeti slovenskih ulic. Kot se rado zgodi, zna srd proti vladi sprožiti neki povsem naključen in na videz nepomemben dogodek. In ker se ti izbruhi dogajajo zunaj okvira socialnega dialoga med vlado in organiziranimi združenji, je tudi nemogoče napovedati, kakšno ideološko podobo bodo imeli – zagotovo bodo v izbruhu ljudske jeze pomešani elementi tako progresivnih zahtev kot tudi ksenofobija in šovinizem. Šarec ima sicer možnost takšne konflikte še malo pomakniti v prihodnost, saj bi ob trenutnem presežku z drznejšimi ukrepi za reševanje prekarstva, stanovanjske krize in penzij poskrbel za ublažitev človeške cene negativnih gospodarskih napovedi. Vprašanje pa je, ali ne bi s tem že načel stabilnosti lastne koalicije.

Ne glede na to, ali se napovedi uresničijo, pa je nekaj povsem jasno: na morebitno ulično vrenje je najbolje pripravljena SDS. To je edina politična sila, ki dejansko polaga svoje upe v mobilizacijo ljudi in ki si prizadeva, da bi nekaj čim hitreje izbruhnilo. Na drugi strani se levi pol precej naivno naslanja na posamezne politike in institucije, češ, »saj kažejo neke znake sposobnosti, dajmo jim čas, da izvedejo svoje delo«. Zelo težko se znebim občutka, da levica podcenjuje dejanske stiske v nekaterih delih družbe in da jo bo morebitni izbruh ulice ujel nepripravljeno. In kar je huje, izrazito precenjuje Šarca. Povsem mogoče je, da bo zaradi tega odziv dela srednjega razreda drugačen, kot je bil med vstajami: da se bodo mnogi deklarirani levičarji obrnili stran od ulic ter prosili oblasti, naj z represijo umirijo to »drhal«. Da bi se izognili temu mračnemu scenariju, začnimo že danes ponavljati: treba bo zgraditi resnejšo politično alternativo in pri tem Marjan Šarec ne bo naš prijatelj. 

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.