Grega Repovž

Grega Repovž

28. 12. 2018  |  Mladina 52  |  Uvodnik

Seksala sta

Kdor je v sredo, 19. decembra, odprl spletno stran Spiegla, hamburškega tednika, s katerim Mladina sodeluje že leta, njegovi avtorji so del Mladine že dobrih deset let, je dobil vtis, da se je začela vsaj vojna. Prvo stran je zasedal le en članek. To mediji naredijo v res izjemnih situacijah, ko se dogaja kaj pomembnega, velikega. In za Spiegel se je. Časopis, ki je znan po neizmerni natančnosti – vsak članek prebere področni urednik, nato pravnik, odgovorni urednik, urednik deska, vsak podatek pa preverijo še v dokumentaciji, kjer 60 ljudi pred objavo preverja številke, imena in navedke v člankih –, je ugotovil, da ima v svojih vrstah novinarja, ki si je zgodbe izmišljeval. Claas Relotius ni poročal le za Spiegel, temveč za številne medije, je dobitnik kopice nagrad, zadnjo je dobil samo štirinajst dni pred razkritjem, da je slepar. V Mladini in Globalu sicer nismo objavili nobene njegove reportaže – bile so preveč ekskluzivne, da bi lahko posegali po njih. A če bi lahko, bi. Kdo ne bi objavil reportaže o sirskem dečku, ki verjame, da je povzročil državljansko vojno?

Večina medijev bi to, kar se je zgodilo Spieglu, poskušala pomesti pod preprogo. Spiegel ni. Nasprotno, javno je razkril celotno zadevo, pojasnilo uredništva, ki se bere kot natančna inventura, je dolgo več kot 70 tisoč znakov. Tako ravnajo samo veliki. Dogodek je izjemen, kakor so zapisali v uredništvu, to je najnižja točka v 70-letni zgodovini tednika. Že sam odziv, seveda premišljen, je le povezal medij in njegove zveste bralce.

A dejansko je to, kar se je zgodilo Spieglu, izjemna priložnost za razmislek ne zgolj o novinarstvu. Resni tiskani mediji, ki imajo dejansko edini dovolj prostora, da natančno razdelajo družbene dogodke in procese, danes zelo težko tekmujejo z drugimi in pritegnejo bralce. V prostor medijev, njihove verodostojnosti, je takoj ob nastanku interneta vstopilo tisoče novih obličnosti, od blogov do youtubovskih kanalov, ki vsi dejansko gradijo na zgodovini medijske kredibilnosti, ki uporabljajo medijske postopke, čeprav niso mediji. Ne samo to. Komercializacija medijev je pripeljala do tega, da morajo biti vse vsebine zanimive, dinamične, izjemne, velike, presenetljive. Resni mediji, ki želijo ohraniti dejstvo in informacijo kot bistvo svojih člankov, težko ohranjajo in privabljajo bralce. Kot je nekdanji glavni urednik Spiegla Georg Mascolo napisal za Süddeutsche Zeitung, resni mediji zaposlujejo novinarje, za katere je stavek »ne vem« spodbuda za preiskavo, novinarje, ki vedo, da je poenostavljanje dejanskega stanja umetnost – a le toliko časa, dokler ne ponaredijo vsebine.

Vendar pa, opozarja, vse več novinarskih izdelkov iz dneva dan predstavlja dramo, ustvarja vzburjenost, to pa je »eden od pomembnih razlogov za uspeh populistov«. In ker je takih »dramatičnih medijev« vse več, je resno novinarstvo ves čas v vedno večjih težavah. Vsi mediji si želimo, da bi bralcem predstavljali velike zgodbe, velike afere, a kaj, ko se večinoma izkaže, da stvari niso preproste, da niso enoznačne, da pogosto ni mogoče zgolj na nekoga pokazati s prstom. Neredko za velikimi napakami stojijo banalni razlogi. In težko se je spoprijemati z medijskim populizmom. Dober primer so čakalne dobe v Sloveniji. Ko smo v Mladini zapisali jasno mnenje strokovnjakov, da so dolge čakalne dobe posledica dobrega zdravstvenega sistema, saj so storitve dejansko dostopne vsem (zato v Albaniji ni čakalnih vrst, so pa enake kot v Sloveniji v skandinavskih državah), je bilo to nekaj bogokletnega.

Primer Relotius je seveda opozorilo medijem, da jih zanaša – a to smo na Mladininih straneh zapisali že velikokrat. In tudi, da brez medijev in njihove pogoltnosti za kliki in branostjo ne bi bilo ne histerije zaradi begunske krize ne vzpona populistov. Brez medijev, ki so v ZDA podpihovali predvolilno bitko, danes Trump ne bi bil predsednik ZDA, če bi ga mediji resno – kot pač sumljivega populista – obravnavali, bi izpadel že iz republikanskih volitev. Pa ni, ker je objavljanje njegovih kretenizmov prinašalo denar. Mediji so izjemno pomembni, brez njih demokracija sploh ni mogoča, so pa tudi izredno škodljivi. Danes so glavno vlogo pri razširjanju laži sicer izgubili, to se zdaj dogaja prek družabnih omrežij, a tudi ta imajo takšno težo le zato, ker uporabljajo dolgoletno obličnost in način govora medijev in novinarjev – ti pa so jim to dovolili, ker so želeli participirati pri tej novi panogi, pri njej služiti. Zato tudi sami populisti tako pogosto uporabljajo medijsko formo (tako kot pri nas na primer propagandni stroj stranke SDS, ki je en velik kup navideznih medijev).

Primer Relotius je opozorilo vsem, novinarjem in javnosti. Da stvarnost ni vedno zanimiva, bleščeča, eksplozivna, izjemna, da je pogosto banalna, malo siva in nemalokrat celo nezanimiva, polna podatkov, nekateri so nasprotujoči si in izključujoči se, včasih ni krivca, ampak gre zgolj za posledice razvoja dogodkov, na katere ni nihče pomislil, ker je bil čas pač drug. A velja se držati te stvarnosti, čeprav ne bo tako sočna, čeprav ne bo tako privlačna kot posnetki nesreč na youtubu ali čustvena objava na facebooku. Morda najboljši sogovorniki ne govorijo najsočneje in najzanimiveje, vendar tisto, kar govorijo, pač drži. In to je veliko več vredno.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.