Gregor Kocijančič  |  foto: Uroš Abram

28. 12. 2018  |  Mladina 52  |  Kultura  |  Portret

Timon Šturbej, gledališki in filmski igralec …

… ki se odlično znajde v zahtevnih gledaliških dramah, pa tudi v priljubljenih TV-serijah

Če boste v središču Ljubljane opazili mladeniča, ki zamišljeno postopa naokoli in sam pri sebi nekaj mrmra, se nikar ne čudite. Zelo verjetno je, da ne gre za čudaka z glasovi v glavi, temveč za Timona Šturbeja, mladega igralca, ki na poti z gledališke vaje na snemanje filma ponavlja tekst za katerega izmed številnih likov, med katerimi dan za dnem preklaplja kot po tekočem traku. Šturbej, eden najbolj zaželenih igralcev mlajše generacije, se lahko v dramsko ali filmsko osebo tako vživi, da ga na ulici včasih stežka prepoznajo celo prijatelji. Tako je bilo denimo med snemanjem filma Posledice, čislanega prvenca Darka Štanteta, v katerem Šturbej igra Želeta, nasilnega prestopnika, poglavarja druščine mladih nepridipravov iz prevzgojnega zavoda. Vlogi v Posledicah je bil tako predan, da je zanjo radikalno spremenil zunanji videz: v fitnesu se je vidno okrepil, se pobril po glavi, obenem pa začasno spremenil tudi način govora in slog hoje.

Toda po nekaj minutah pogovora s Šturbejem postane jasno, da je napadalni prestopnik, ki ga je igral v Posledicah, pravzaprav njegovo diametralno nasprotje – tudi po telesnih, a zlasti po značajskih lastnostih. V sebi skriva nešteto obrazov in vsakega od njih odigra izjemno prepričljivo. Zato je prepričal tudi žirijo Slovenskega filmskega festivala – za stransko vlogo v Posledicah mu je soglasno podelila zlato vesno, najuglednejšo filmsko nagrado pri nas.

Letošnja zlata vesna pa ni edina nagrada, s katero se ponaša, čeprav je pravzaprav šele na začetku igralske poti. Vizionarja, nagrado festivala mladinske ustvarjalnosti Vizija, je dobil že v gimnaziji, še pred začetkom šolanja na AGRFT je za vlogo Amorja v Molièrovi Psihi prejel glavno nagrado na beloruskem gledališkem festivalu Teatralni Kufar, med študijem pa je prejel študentsko Severjevo nagrado. Čeprav šteje šele 24 let, ima za sabo uspešno sezono v Slovenskem narodnem gledališču Maribor, pred nedavnim pa se je na povabilo Igorja Samoborja zaposlil v ljubljanski Drami in tako postal najmlajši član igralskega ansambla. Doslej je igral že v treh celovečernih in treh kratkih filmih, z vlogo v priljubljeni telenoveli Reka ljubezni pa je postal tudi televizijski zvezdnik. Do komercialnih vlog nima nikakršnih predsodkov, a se obenem ne slepi, da gre pri takšnih projektih za umetniške presežke. Resničnost je pri nas pač taka, da morajo celo vrhunski igralci sodelovati v plehkih televizijskih projektih, če želijo (približno) dostojno zaslužiti. »V komercialnih televizijskih projektih so igrali tudi vodilni gledališki igralci, kot je na primer pokojni Jernej Šugman, moj nekdanji mentor z akademije,« pravi. In šaljivo doda: »S tem se tolažim, da ponoči lažje spim.«

Timona Šturbeja je gledališče zaznamovalo že ob rojstvu: ime je dobil po Timonu Atenskem iz istoimenske Shakespearove tragedije. Čeprav se v rani mladosti še ni navduševal na igralstvom, je imel za to vsekakor dobre predispozicije: je sin igralca Branka Šturbeja in je že od mladih nog spremljal gledališko dogajanje – občudoval je očetove odrske dosežke in že na proslavah v vrtcu nastopal kot povezovalec. Velik vtis je nanj naredila predstava Življenje je sen v režiji Janusza Kice – doživetje je nanj delovalo s takšno silo, da se je slikovito spominja, čeprav jo je videl pri rosnih štirih letih. Zdi se, da je bil teren za njegovo igralsko pot pripravljen že od nekdaj, a mladi igralec je željo in ambicijo prepoznal šele v gimnaziji, ko se je pridružil srednješolski gledališki skupini. Pred tem je hotel postati gasilec, a ne katerikoli gasilec. »Želel sem biti gasilec Samo, s to risanko sem bil popolnoma obseden. Mama, ki sicer nima zveze z igro, je morala stokrat preigrati vsak prizor iz risanke. Jaz sem bil Samo, ona pa gasilka Polona,« se spominja. Nato je odkril televizijskega zoologa Steva Irwina in se nekaj časa zanimal za ornitologijo, kasneje pa se je navdušil nad igro. Pričakovali bi, da ga je v igralstvo vpeljal oče, da bi Timon nadaljeval družinsko tradicijo. A Branko Šturbej je temu sprva nasprotoval, ker je na svoji koži izkusil, kako zahteven in naporen je ta poklic. Oče se je s sinovo odločitvijo pomiril šele, ko je Timon uspešno opravil sprejemni izpit na AGRFT. »Do takrat ga je noro skrbelo, na sprejemcih je bil bolj živčen kot jaz,« se spominja. A tudi če zdaj počasi že prepoznava težavne vidike igralstva, pred katerimi ga je svaril oče, v igri neizmerno uživa. »Pogosto je lahko naporno in frustrirajoče, ampak v tej destrukciji je neki gon, celo čar. Iskanje je tisto, kar me polni, in globlje ko iščem, bolj se počutim izpolnjenega«, pravi.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.