Vlado Miheljak

Vlado Miheljak

4. 1. 2019  |  Mladina 1  |  Dva leva

Terminator

Novi začetek večne zgodbe

»Terminator: I’ll be back.«
— Ponavljajoča se grožnja in obljuba modela T-800

»Po celi Sloveniji je bilo tako. Kandidati @strankaSDS smo namreč po slovenskih domovih v lanskem in letošnjem letu razdelili na desettisoče slovenskih zastav.«
— JJ na Twitterju o tem, zakaj je bilo na državni praznik letos videti več izobešenih državnih zastav (27. 12. 2018)

Po več odlogih bo, kot sedaj napovedujejo, novi Terminator (6), ki so ga posneli leta 2018, doživel premiero 1. novembra 2019. Vsekakor simbolni datum, zaradi katerega bo Halloween uvertura v vrnitev večnega terminatorja. Pač, »I’ll be back«. Schwarzenegger se je od prvič izrečene obljube vrnitve postaral in lani presegel 70 let. To je še za osnovni model androida oziroma kiborga T-800 in kasnejše Skynetove izboljšave veliko. Postarala se je bogme tudi (leta 1956 rojena!) Linda Hamilton, ki je leta 1984 zaigrala osrednji ženski lik Sarah Connor. Kar seveda ni problem, ker niso niti ostareli igralci in njihove epizodne vloge niti body double efekti pomembni toliko kot temeljno sporočilo o večnem vračanju. Vračanju teme, ki nadgradi klasične polarizacije. Ki prisili posamezne udeležence, da abstrahirajo nesporne razlike in se spopadejo s skupnim sovražnikom. To pa je navsezadnje tudi film, ki ga je slovenska politična produkcija posnela leta 2018 in bo premiero prav tako doživel šele leta 2019. A verjetno ne bo treba čakati do dneva mrtvih.

Dobro je, da so se proti vračanju Janše na oblast združili v široko fronto vsi, ki nasprotujejo fašizaciji, ki so proti vulgarnemu populizmu, nestrpnosti, ščuvaštvu, izključevanju, zastrupljanju vsakdanjega življenja. In predvsem je dobro, da širša javnost ni nasedla v zadnjem hipu spremenjeni retoriki, spravljivemu predvolilnemu Janševemu nagovarjanju, s kakršnim je zavedel medije in javnost leta 2004. A hkrati je to poenotenje slabo, ker briše in abstrahira temeljne razlike in antagonizme udeležencev političnega boja; ki ga reducira na skupni spopad s tretjim. To siromaši politično kulturo. No, k sreči imamo Pahorja, ki z mazohističnim dvorjenjem Janši na neki perverzni način vzpostavlja vsaj nekoliko balansa z enovito fronto.

O. K. Celotna javnost je ujetnik neke sintetične persone, tako rekoč androida, kiborga, ki ima v biografijo vpisane vse mogoče, diametralno nasprotne epizode, od lika fanatičnega Titovega mladinca do fanatičnega antikomunista, od nekritičnega častilca partizanstva do nekritičnega obujevalca domobranstva, od stražarja javne morale in poštenja do hipoteke najbolj pokvarjenega in koruptivnega politika ... Zaradi njega živimo v nekakšni postkatastrofični družbi, čeprav katastrofe nismo doživeli. V Sloveniji ni bilo točke preloma. Leta nič. To je dobro in slabo hkrati. Dobro, ker ni bilo popolne negacije in zanikanja identitete, slabo, ker so se lahko v nove demokrate prelevili in pretihotapili bivši režimski gardisti. Tako tudi Janša in njegovi ožji sodelavci.

Poleg Orbána je Janša morda edini srednjeevropski konvertit visoke ravni, ki mu je uspelo v medijih in precejšnjem delu javnosti izbrisati temne sence iz biografije iz svojega preddemokratičnega obdobja. A Orbánu to uspeva zaradi skoraj popolnega medijskega nadzora, Janši pa zaradi medijske anticipacije mogočih sprememb. Zaradi strahu. Tako je skoraj neverjetno, kako so mediji zatajili in spregledali prednovoletni izpad, v katerem je Janša presegel samega sebe. Kot sem na kratko že omenil v prednovoletni kolumni, je neki (no, ve se, kateri) Libertarec na Twitterju komentiral neko domnevno vpenjanje aktualnih političnih tem (SDS vs. Levica) v skeč o Cankarju na bežigrajski gimnaziji, češ »Gimnazija Bežigrad se spreminja v Utoyo t. j. socialistični kamp za politično indoktrinacijo mladoletnikov«. Ni pomembno, kaj se je na Gimnaziji Bežigrad zares dogajalo, niti s kakšnimi patološkimi vzgibi je domnevni dogodek na tak način komentiral neki Libertarec, ampak dejstvo, da je tvit Janša posredoval prek svojega omrežja. Politik, ki pomembno kreira slovensko politiko, se spozabi in posreduje bizarno primerjavo Gimnazije Bežigrad z norveškim otočkom Utøya, kjer je neonacist Breivik zmasakriral 77 tabornikov! Motiv za Janševo posredovanje patološkega tvita je verjetno dejstvo, da so bili mladci in mladenke pretežno člani Lige delavske mladine (AUF), torej mladi levičarji, ki so bili na otoku na poletnem izobraževanju. Če bi si kaj takega privoščil v resni državi, v resni politiki, v odgovorni medijski krajini kakšen politik iz t. i. ustavnega loka, bi bil naslednji dan polično mrtev, medijsko umorjen. Izrinjen na margino, brez najmanjše možnosti kohabitiranja z demokratičnim okoljem. In to prav Janša, predsednik stranke, ki pravzaprav edina zares organizirano, sistematično pere možgane mladim članom na »izobraževalnih taborjenjih« v okolici Bovca. Lepena je z leti postala tako rekoč slovenski Artek. Kajpak aluzija meri na znamenito vsesovjetsko pionirsko letovišče na Krimu, ki je postopoma postalo središče za ideološko indoktrinacijo in usposabljanje mladeži, predvidene za prevzemanje pomembnih položajev. Kasneje, po aneksiji Krima, so Rusi tam vzpostavili še paravojaški vzgojni program, t. i. Junarmijo (Юнармия), in začeli vzgajati mlade »komandante«. Dovolj je, da malo pobrskate po spletnih poročilih, še zlasti po avtentičnih zapisih na strankarskih straneh SDS, pa boste razumeli aluzijo ...

A kakorkoli: leto 2019 bo v znamenju terminatorja. Pripravite se na to.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.