Bernard Nežmah

Bernard Nežmah

4. 1. 2019  |  Mladina 1  |  Pamflet

Preteklost kot sredstvo dominacije

Lavreat nacionalke, bivši predsednik in zatajeni problemi

Nacionalna televizija je za osebnost leta izbrala premierja Marjana Šarca. Kar je nenavadno in zgrešeno obenem. Nenavadno, ker tega ni počela, kadar je bil premier Janez Janša, ne ob času Alenka Bratušek niti ob začetku vladanja Mira Cerarja, ml. Zgrešeno, ker bi iz bazena politikov nagrado zaslužil politični mag – Milan Kučan. Njemu je uspelo ustvariti nov medijski mikrofon. Medtem ko se drugi trudijo s tviti, se je on oklenil stare navade, kot je politični govor. Tega ne producira na sejah ali tiskovnih konferencah, marveč na shodih partizanskih veteranov. Zadnja desetletja so odmevali politični govori s proslav Dražgoške bitke in Pohorskega bataljona, njemu pa je asortiment uspelo razširiti na Ilovo Goro in Menino planino. Partizanska srečanja na teh krajih so bila do nedavnega dogodek veteranov in niso bila stvar vsenacionalne agende. Kučanu pa je uspelo ponesti jih med množice. Toda njegove poante niso merile v obujanje spomina na vojaške akcije in čas druge vojne, temveč v aktualni trenutek. Lani je na Menini planini udaril proti prihajajočemu fašizmu na Slovenskem in nad ignoranco oblasti, ki da ga je ignorirala. Letos je še zaostril s tirado zoper sovražni govor, ki da s seboj prinaša sovražna dejanja.

Ko bi imel tiskovko na to temo v hotelu Union, bi njegove besede končale malo opazno med množico vseh drugih izjav. Ko pa jih je izrekel na podstavku množice žrtev okupacije, jim je dodal udarni naboj.

Vsebinsko je njegova povezava sovražnega govora, ki producira nasilja, skregana s Homerjem. Antični rapsod je v »Iliadi« nad besnečega Ahila, ki je hotel z mečem obračunati s svojim tovarišem Agamemnonom, poslal boginjo Ateno, ki ga v Sovretovem prevodu ustavi rekoč: »Opusti nasilje, nikar ne izdiraj rezila! Bij ga z besedo, pa naj bo še tako ostra!« In res, Ahil pozabi na kri ter ga prične zmerjati: »Žleva pijana, z očmi kakor pes, po srcu pa zajec.« Sovražni govor je imel že v antiki katarzični učinek, saj je energijo fizičnega nasilja preusmeril v besedni obračun. Ljudje so si začeli raje izrekati sovražne besede, kot da bi se med seboj pobijali.

A tudi Kučanov govor o borbi zoper fašizem ni nov. Mitja Ribičič, partizanski komisar in ex-predsednik jugoslovanske vlade, je imel 21. januarja 1981 kot prvi mož SZDL govor, v katerem je povedal, da v Jugoslaviji ni cenzure, »da jo uporabljamo samo v primeru, ko gre za fašistično propagando.« Svoboda ja, samo ne za fašiste. In kje je po 36 letih partijske diktature, ki ni dopuščala niti političnih strank niti svobodnega izdajanja medijev, sredi Slovenije našel fašiste????? Termin fašistična propaganda je bil le partijski evfemizem za preganjanje svobode govora.

Toda Kučan ni pustil za seboj le govorov, ampak je s pozivom tožilcem, da začno preganjati nekaj, kar po zakonih ne morejo, sprožil medijsko fronto preganjanja fake-news in sovražnega govora. Njegove besede na Menini planini pa so bile iniciacija filma o partizanskem preboju marca 1945. Ko so konec sedemdesetih začeli snemati epopejo o Dražgoški bitki z denarjem proračuna, se je projekt sprevrgel v nacionalno sramoto. Za film, ki nikoli ni bil posnet, so porabili rekordne gore denarja, kot nikoli poprej ne kasneje za noben drug film. Tokrat gre resda za drugačen pristop, kreatorji pravijo, da ga bodo posneli v neodvisni produkciji brez državnih sredstev. Zakaj ne, v demokraciji lahko režiserji snemajo tudi partizanske filme.

Povsem drugačen veter pa zapiha iz medijskih poročil, ki film predstavljajo kot dejstvo o preboju 500 partizanov iz obroča 12 tisoč esesovcev. Zgodba, ki temelji na spominih partizanskega komandanta, je vratolomna: po težkih bojih v nemogočih razmerah se s pomočjo ukane uspe celotni enoti brez ene same žrtve prebiti na svobodo. In ko so enkrat zunaj obroča, jih 12 tisoč sovražnikov čudežno preneha iskati in slediti!?

Božo Repe, avtoriteta partizanskega zgodovinopisja v knjigi »S puško in knjigo« o narodnoosvobodilnem boju slovenskega naroda 1941-1945 te zgodovinske bitke nikjer ne navede, kaj šele, da bi jo opisal kot veliko zmago. – Fake news?

Modre besede očeta naroda, pa naj nosi ime Janez Bleiweis, Anton Korošec ali Milan Kučan, so lahko same po sebi tudi vodnik v premišljanje o življenju v družbi. Toda, kaj legitimira zadnjega? V murskosoboški občini so v Nemščaku leta 1980 odprli ogromno farmo prašičev za gojenje več kot 100 tisoč pujsov na leto. Bila je paradni konj slovenskega kmetijstva, vizionarsko pa sto jo odprla tedanji predsednik vlade Janez Zemljarič, zdaj znan kot zloglasni lobist medicinske opreme, in predsednik takratnega parlamenta Milan Kučan. O tem modernem modelu kmetijstva je nacionalna televizija čez desetletja napravila dokumentarec, v katerem je ekolog Anton Komat uspel s kamero posneti skrivni kanal, ki je smrdeče izločke in odpadke peljal naravnost v reko Muro. Take mastodontske farme so danes v Evropi zablodela preteklost, ki so jo opustili z razselitvijo na manjše hleve. Imeti 100 tisoč prašičev na enem mestu je ekološka bomba! Prebrisani Američani so take farme preselili v Mehiko.

Ne lavreat Šarec ne nekronani Kučan se v svojih besedah in dejanjih ne lotevata fatalne centralizacije države. Vzemimo tokrat minorni, a zelo boleči problem. Če vas med prazniki ali nedeljami popoldne boli zob, imate na voljo eno samo ambulanto – v Ljubljani na Metelkovi. Če niste iz Ljubljane, vas bo še dodatno zasolil račun, četudi ste v javnem zdravstvu. Noč je za odtenek boljša, pomoč lahko takrat poiščete tudi v Mariboru.

V času bogatega razcveta države vlada ni v stanju, da bi obnovila zgledno dober sistem dežurstev iz časa poznega komunizma, ko so številna mesta nudila občanom prvo pomoč. Zdaj pa se nesrečneži, ki jih zagrabi grozni zobobol, vozijo tudi po več kot sto kilometrov na servis v Ljubljano.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.