Streznitev

Leto 2019 je po desetih letih preizkus učne ure velike recesije 2008/2009

Ekonomisti so že dolgo v vlogi drznih napovedovalcev prihodnosti, politiki pa so običajno nostalgično zagledani v preteklost. Prvi in drugi svoja videnja uravnavajo glede na možnosti, zato so leta 2019 razvite države bolj pesimistične, manj razvite pa, nasprotno, optimistične. Slovenija je nekje vmes, če opustimo fetiš dobrobiti visoke gospodarske rasti in gledamo na druga merila boljšega življenja. Leto 2019 bo zato najprej leto žetve petletne gospodarske rasti. Nova vlada je največji prirast proračunskih izdatkov namenila za višje plače in socialno varnost. Toda ekonomska tveganja in politična negotovost rastejo, v tujini in doma. Zato bo to hkrati leto streznitve, iskanja nove normale, v ekonomskih in razvojnih politikah, reformah ter ukrepih.

Leto 2018 je bilo videti ekonomsko neproblematično, za leto 2019 pa to ne velja več. Gospodarsko okolje Slovenije se ohlaja, naši osrednji izvozni trgi v EU, zlasti Nemčija, napovedujejo nižje rasti, slabše gospodarsko razpoloženje. Lanski padci na borzah so bili manjši, korekcije se zadnja leta začenjajo novembra in končujejo februarja (2016, 2017), toda letos je drugače. Svetovno gospodarstvo pod vplivom trgovinskih vojn izgublja dinamiko, poslovno zaupanje kopni, na finančnih trgih vse bolj verjamejo medvedjim trendom. Bližje smo novi desetletni finančni krizi.

Slovenija je že nekaj let nekakšna repriza stare »zgodbe o uspehu«. Rast bo tudi leta 2019 skoraj dvakrat hitrejša kot na evropski ravni, napovedi sicer nihajo med 3,3 (EK) in 3,7 (UMAR) odstotki BDP-ja in običajno grešijo. Na srečo so zadnja leta za dobro tretjino podcenile dejansko rast, lahko jo v letu 2019 enako tudi precenijo. Majhno odprto slovensko gospodarstvo bolj niha, stopnje občutljivosti so večje, morebitni lomi bolj dramatični, odboji pa tudi. Zato velja za leto 2019 troje razmeroma zanesljivih sporočil. Smo v zreli pozni fazi srednjeročnega poslovnega cikla, tako evropskega kot domačega, zato bodo rasti nižje kot doslej. Drugič, novi finančni lomi so zaradi političnih negotovosti verjetnejši kot lani. In tretjič, lovimo zadnje obdobje še mogoče prerazdelitve dosežene blaginje in priprav sistemskih sprememb, ekonomskih politik in ukrepov na novo krizno obdobje. Leto 2019 je po desetih letih preizkus učne ure velike recesije 2008/2009.

V tržnem gospodarstvu je informacijska vloga makroekonomskih strategij, napovedi in politik ključna. Vlada, centralna banka in drugi institucionalni nosilci oblasti deležnikom sporočajo svoje cilje, temeljne parametre gospodarjenja, sistemski okvir delovanja. Dobra, pravočasna in verodostojna informacija je ključ poslovnega prilagajanja, nižjih transakcijskih stroškov, optimalnih gospodarskih rezultatov. Uspešno gospodarstvo potrebuje dvoje, konkurenco in prožnost na eni, socialno vzdržnost in vključenost na drugi strani. Konkurenca prinaša zmagovalce in poražence, prožnost premika razvojni status quo, vzdržnost zahteva večjo enakost, vključenost pa sodelovanje. To je referenčni okvir, znotraj katerega bi morali delovati vlada in vsi deležniki, tako v EU in še posebej v Sloveniji.

Deset let po krizi je jasno, da EU ni pravljična dežela večnih obetov in da Slovenija potrebuje reforme in spremembe politik domala vseh družbenih podsistemov. Pri tem sta pomembni vsaj še dve omejitvi. Prva zadeva nevarnost dolgoročne stagnacije gospodarske rasti, druga dosedanjo zgrešenost evropskih sistemskih okvirov in politik. Ekonomisti že nekaj časa opažamo, da sodobne digitalne tehnologije nimajo tako velikega razvojnega potenciala na ekonomiko ponudbe kot stare tehnološke revolucije. Podobno velja tudi za staro keynesiansko sekularno stagnacijo. Povpraševanje ni dovolj veliko zaradi neenakih delitev dohodka, izrinjanja države in presežnega varčevanja nad investicijami. Produktivnost je nižja, brez prave razvojne moči, pomembna postaja vključujoča in trajnostna rast. Ta zahteva spremembe sistema in politik, sodobni globalni kapitalizem pa temu ni kos, tudi v EU. EU je nedorečena politična konfederacija s protislovnim ekonomskim sistemom, fiskalna pravila delujejo napačno, monetarna politika ECB pa je pred nujnim zasukom. Oboje bolj otežuje kot rešuje Slovenijo pred morebitnimi lomi v letu 2019.

Kaj torej storiti? Sistemske reforme in omejen nabor razpoložljivih ekonomskih politik so v naši domeni, usklajeno pospeševanje »dobre« rasti je naš osrednji cilj. Brez političnega poguma in ekonomske velikopoteznosti ne bo šlo. Proračun za leto 2019 že kaže prve razpoke, formalne, politične in ekonomske. Izračuni EK glede strukturnega primanjkljaja so problem, vlada je v sporu s fiskalnim svetom, namesto slepega sledenja Bruslju bi morali ponuditi drugačna stališča. Zablodi sta dve. Prva, proračun ni razvojno naravnan, če ni programski, kar pa zahteva srednjeročne razvojne politike in projekte. In teh seveda nimamo. Druga, razpoložljive politike morajo biti uravnotežene, merljive, podprte z ocenami kakovostnega menedžmenta. Tudi tega ni.

Za začetek bi morala vlada sestaviti strateški ekonomski svet, kot v Nemčiji in drugod. Naslednji korak so strokovne skupine za reforme, neodvisne od ministrov in njihovih raznobarvnih stremljenj. Na tretjem mestu so vladne politike, zlasti strukturne, razvojne in regionalne, na katere smo pozabili. Potem so tu izvedbeni projekti, z največjimi ekonomskimi multiplikatorji in socialnimi akceleratorji. Recimo, stokrat prežvečena stanovanjska gradnja in energetsko varčevanje, pa drugi tir, tretja os, domovi za ostarele … Kaj, ko bi sporni problem financiranja šol nadomestili z obdavčenjem cerkvenega premoženja, če skočimo čez prvi plot. Leto 2019 ima 8750 ur, za našteto jih potrebujemo kakšnih 1000, nekaj jih prespimo, ostalo namenimo delu, pa tudi veselju. Srečo bo treba ustvariti, nesreča, žal, pride sama po sebi.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.