N'toko

N'toko

4. 1. 2019  |  Mladina 1  |  Žive meje

Kako preživeti v političnem H&M

Dokler moramo živeti v obupnem diskurzivnem svetu desnice, si lahko vsaj zamislimo nekaj vodil in strategij, kako v njem preživeti

Leto 2018 je bilo leto volitev. Te so dvignile ogromno prahu, prinesle pa zelo malo novega v smislu dejanske politične usmeritve vlade. Bolj ali manj iste face so obljubljale bolj ali manj iste stvari in tudi vsakokratni »novi obraz upanja« je postal stalnica, ki je sploh ne doživljamo več kot novost. V resnici se je v volilnem letu zares zgodil le en viden vsebinski premik, to je premik v vsebinah političnih razprav. S precejšnjo gotovostjo lahko rečemo, da so stranke leta 2018 dokončno prevzele politični PR-sistem držav z angleško govorečim prebivalstvom. S tem hočem reči, da so vsebine slovenskih TV-soočenj, tiskovnih konferenc, časopisnih naslovnic, s tem pa tudi okroglih miz, facebookovskih prepirov in gostilniških modrovanj postale enake tistim na ameriških kabelskih televizijah. Dobili smo generično matrico političnega komuniciranja, ki je povsod na Zahodu enaka: vse teme in kampanje se zvedejo na prerekanje o politični korektnosti in svobodi govora. Kje je Kučanov klan, kje so strici iz ozadja, tajkuni, partizani, domobranci in drugi lokalni fenomeni, ki so zaznamovali vse moje življenje? Nekoč nisi mogel prebrati članka o kuharskih receptih, ne da bi se v komentarjih razdivjala vojna med rdečimi in belimi, danes pa so na mestu teh lokalnih posebnosti razprave, ki bi jih zlahka našel na profilih ameriških tviterskih zvezdnikov.

Kako si drugače lahko razložimo neverjetno podobnost političnih kampanj vseh voditeljev? Niti ene države ni bilo, ki je ne bi pred volitvami po naključju zajela »migrantska kriza« – Trump je imel svojo karavano, Mayeva kanalsko krizo, Salvini mediteranski vpad ... (naša desnica je ob pomanjkanju dejanskih množic morala pač naslikati krizo zaradi enega samega Ahmada). In kako naj si drugače razložimo izjemno podobnost vsebin desnega komentariata, ki je prvič v slovenski zgodovini v en glas vpil o zatiranju svobode govora, o tiraniji politične korektnosti? Kako naj si drugače razložimo množično zanimanje za obisk kanadskega političnega ezoterika Jordana Petersona, ki si je ustvaril kariero kot napadalec na aktiviste iz ameriških kampusov – realnost, ki s slovensko situacijo nima tako rekoč nobene povezave? Na drugi strani si tudi ne moremo drugače razložiti odziva liberalne javnosti, njene obsedenosti z regulacijo javnega govora, njenega fokusa na sovraštvo, njenega zanimanja za gibanje #MeToo in podobnih trendov ameriškega izobraženega sloja. V besedah, pa tudi v manirizmih, hashtagih, celo v slogu oblačenja sta obe strani postali kopiji svojih zahodnih vzornikov. Ne glede na to, kje stojimo v odnosu do teh idej, si moramo priznati, da smo priča H & M-izaciji političnih stališč, kjer so trendovske teme vsako sezono zbrane v katalogu in razpršene po vsem svetu.

Kaj lahko storimo tisti, ki nam ta kolekcija političnih tem ne pristaja preveč dobro? Ki nas abstraktna vprašanja o »svobodi« in »identiteti« spravljajo v bes (še najbolj, ker levičarji tako hitro ugriznejo v vabo) in ki se zaman trudimo razpravo speljati h konkretnim vprašanjem o ekonomski moči, lastništvu in neenakosti? Vsekakor še čakamo trenutek, ko se bomo lahko prebili v politični katalog s svojimi temami, do takrat pa smo obsojeni na blodenje po mnenjskem H & M-u, kakršen je ta trenutek. Slalomirati moramo mimo vsebin, ki nam jih mečejo pred obraz, imeti opravka z vsemi generičnimi neumnostmi mnenjskih gurujev ter paziti, da odzivanje na vsakodnevne vroče razprave ne začne narekovati našega lastnega mišljenja.

A če že živimo v pozahodnjačenem političnem svetu, se lahko tudi učimo od zahodnih kolegov. V tem času je nemalo komentatorjev našlo načine, kako na hitro demantirati identitetne ideje. Na spletu ne manjka zanimivih mislecev s priporočili, kako se spoprijeti z glupimi političnimi trendi – mnogi izmed njih celo v Petersonovi maniri ustvarjajo oštevilčene sezname z napotki za življenje. Dokler moramo torej živeti v obupnem diskurzivnem svetu desnice, si lahko vsaj zamislimo nekaj vodil in strategij, kako v njem preživeti. Na primer:

1. Kaj storiti, ko kakšen privilegirani javni funkcionar ali medijski estradnik joka, da mu politično korektni teror krati svobodo govora?

Odgovoriš mu, da v zadnjih letih ni imel nihče v državi več medijskega prostora kot propagandisti rasizma, seksizma in homofobije. Ljudje, ki se s svojimi mnenji redno pojavljajo pred državnim zborom, na fakultetah in javni televiziji, pač niso zatirani. So samo narcisoidne snežinke, ki ne prenesejo, da jih imajo ljudje zaradi njihovih odurnih nazorov za kretene.

2. Kako se odzvati, ko je Vesna Vuk Godina že stotič deležna množičnih ovacij za članek o tem, kako je šla emancipacija predaleč in ženske izvajajo holokavst nad moškimi?

Pripomniš lahko, da zagovorništvo žensk tudi v najbolj neumnih oblikah težko definiramo kot »holokavst nad moškimi« – vsaj ne, dokler vsak dan milijone žensk doživlja spolne napade in domače nasilje, ki ni nikoli prijavljeno (kaj šele obsojeno). Ter dodaš, da je bil patriarhat vedno precej slab za oba spola. Morda pa je neka druga politična motivacija za tem, da si je ob kataklizmičnem prepadu med revnimi in bogatimi toliko ljudi za življenjsko poslanstvo izbralo nalogo »postaviti babe nazaj na njihovo mesto«.

3. Kaj odgovoriti, ko te sošolec iz srednje šole pod kakšno objavo na facebooku o beguncih vpraša, kdaj se boš začel zavzemati za slovenske reveže?

Vprašaš ga, koliko slovenskih brezdomcev je že vzel k sebi domov. In ga opomniš, da se iz Slovenije ljudje množično izseljujejo, ne pa vanjo priseljujejo … To ima precej zveze s tem, da politični in menedžerski razred kolektivno nasprotuje zvišanju plač, penzij, sociale in naložbam v javna stanovanja. Povabiš ga na sindikalni protest in najbrž od njega ne boš nikoli več slišal niti besede …

Seveda pa takšno odzivanje na trendovske identitetne teme ni namenjeno sogovornikom, ampak občinstvu – neodločenim ljudem, ki razpravo zgolj opazujejo in jo ponotranjajo. In najpomembneje je, da se v zatohel vokabular o svobodi govora in identitetah agresivno vnašajo drugačne teme. Do naslednjih volitev je še nekaj časa, toda idejni teren, na katerem bodo potekale, se oblikuje že danes. Iskreno upam, da bosta ameriška in britanska politika ta čas zaznamovani z gibanji in kampanjami, ki bodo razpihnili trenutno meglo in naredili prostor za socialistične teme tudi drugod po svetu. In upam, da bomo znali ta prostor kar se da izkoristiti. Srečno!

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.