Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

4. 1. 2019  |  Mladina 1  |  Kultura  |  Portret

Žan Žveplan, scenarist in producent

... ki mu ni bilo usojeno postati pravnik

Še pred nekaj leti bi vam Žan Žveplan (letnik 1991) na vprašanje, kaj bo, ko bo velik, odgovoril – pravnik! V srednji šoli je bil odličen debater – pri sedemnajstih je v evropskem parlamentu v Belgiji prejel nagrado za prvo mesto v debati in odločitev za vpis na Pravno fakulteto v Ljubljani se mu je zdela samoumevna. Iz domačih Radeč je torej prišel v glavno mesto na faks, kjer mu je šlo zelo dobro, celo odlično, vse izpite za prvi letnik je namreč opravil v junijskem roku (študentje prava se bodo strinjali, da to ni mačji kašelj), potem pa – osebna kriza. »V tem letu sem ugotovil, da tega niti približno ne želim početi. Če bi padel, bi mi bilo lažje, ker bi si lahko vzel čas za razmislek, tako pa sem se moral zavestno odločiti, da študija ne bom nadaljeval.« Vse bolj mu je postajalo jasno, da ga v resnici zanima pisanje, s katerim se je v prostem času ukvarjal od nekdaj – v osnovni šoli je začel pisati blog z zgodbami v angleščini, redno pa se je prijavljal tudi na natečaje kratkih zgodb. »Toda nisem si predstavljal, da bi iz tega lahko naredil kariero. Sploh ker so me starši vzgajali v smeri, da si moram izbrati delo, ki mi bo prinašalo tudi dober zaslužek.« Kljub temu je bil dovolj pogumen, da je starše seznanil z odločitvijo, da se izpiše s faksa – ker je zamudil rok za prepis na drugo fakulteto, je eno leto delal kot prostovoljec v okviru EVS, Evropske prostovoljne službe, ki spada pod program Erazmus. »Bil sem v Nemčiji, najprej v Bonnu, potem v Berlinu, tam sem vodil nek delovni tabor, kjer smo med drugim delali s HIV pozitivnimi ljudmi, poskušali doseči, da bi se stigma okoli tega zmanjšala. V delu sem zelo užival, to, da sem šel za prostovoljca, je bila ena mojih najboljših odločitev. Vseeno pa sem imel ves čas tudi željo, da bi poskusil srečo na AGRFT. Maja sem se vpisal na dramaturgijo, prišel iz Nemčije domov delat sprejemne izpite in bil sprejet.«

Prvo leto na faksu je bilo naporno, ker je še iskal svoj umetniški izraz, hkrati pa je imel ves čas občutek, da se mora, če je že pustil pravno fakulteto, da bi postal scenarist, toliko bolj dokazati. »Oziroma – najprej sem se bolj nagibal k temu, da bi postal dramatik. Ustanovili smo celo Društvo vsestranskih literarnih ustvarjalcev za mlade dramatike, imeli smo delavnice ... ampak potem me je zaneslo v producentske vode. Med faksom sem bil asistent produkcije pri kar nekaj državnih proslavah.« Hitro se je ujel tudi z novimi sošolci – sploh na podiplomskem študiju, kjer je na produkciji spoznal Evo Tomazin, s katero sta se skupaj podpisala pod novo serijo za mlade LP, Lena, ki se trenutno predvaja na spletnem TV-programu Voyo. »S serijami imam poseben odnos,« pravi. »Če bi si rad ogledal film, se moraš lepo obleči, se s kom zmeniti, kupiti karte in kokice, čakati v vrsti ... gledanje serije pa je nekaj bolj intimnega – gledaš jih sam doma, zvečer, v pižami, ogaben, nihče te ne vidi. (Smeh) Tako da sem jim bil od nekdaj bolj naklonjen.« Najbolj pri srcu mu je Gilmore Girls (Midve z mamo), ki jo je v osnovni šoli gledal »na repeat«, pa United States of Terror, Girls (Punce), Search Party, Broad City in 30 Rock, ki so tudi glavne reference LP, Lena. Vzporednice s Puncami sploh izstopajo – Lena precej spominja na Hanno, glavno junakinjo Punc, ki jo igra Lena Dunham (izbira imena Lena v seriji zato ni naključna), serija pa je Puncam sorodna tudi po tem, da se tematik, ki zanimajo mlade, loteva brez cenzure, vpeljuje nekonvencionalne like in se ne boji eksplicitnih prizorov spolnosti. »Kar se tiče tega, ljudje pretiravajo ... dobili smo celo nekaj pisem ogorčenih mamic, češ da smo seks manijaki in podobno. Ampak saj nismo mi izumili simulacije seksa na TV, to ni nič novega. In tako naša generacija pač živi.« Če bo Lena dobila drugo sezono, se bosta z Evo še naprej osredotočala na – kot pravi sam – like, ki so malo bolj marginalizirani, in tabu teme. »Pomembno se mi zdi, da imamo neke reprezentativne LGBT-like, ki so izven stereotipov, neodvisne ženske like ... v slovenskem prostoru jih še ni bilo toliko in zato imava malo več manevrskega prostora.«

Kako pa sam doživlja generacijo, znotraj katere – in o kateri – ustvarja, glede na to, da smo v zadnjem času dobili kar nekaj njenih filmskih portretov? Smo res nezaposljivi, nepotrpežljivi, nesposobni pristnih ljubezenskih odnosov? »Kar se (ne)zaposljivosti tiče, sem sam morda izjema, ker sem se takoj po faksu redno zaposlil za nedoločen čas v oglaševalski agenciji – kot tekstopisec. Ampak načeloma se mi zdi, da ostale v generaciji to pomanjkanje delovnih mest kar zaznamuje. Nezavedno so nam lagali. Meni so na primer moji starši govorili – moraš biti priden, hoditi v šolo, dobivati petke, potem pa iti na faks in dobil boš službo, v kateri boš ostal 45 let. In to bo tvoje življenje. To je seveda utopija. Ampak pri njih je to delovalo. Naša reakcija, ko se ti to pač ne zgodi, pa je – wow, čakaj malo, kaj se dogaja, sem luzer? In to se verjetno odraža tudi v nekih osebnih odločitvah glede partnerjev – če želiš stabilno zvezo, namreč potrebuješ stabilnost v življenju.«

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.