Vlado Miheljak

Vlado Miheljak

11. 1. 2019  |  Mladina 2  |  Dva leva

Je zgodovina na strani bebcev?

(aporije demokracije)

»Vi se borite za vašo deželo in oni vas označujejo za rasiste. Toda časi, ko so tovrstne žalitve imele učinek, so mimo. Provladni mediji so psi sistema. Vsak dan postajamo močnejši in oni postajajo šibkejši. Naj vas označujejo kot rasiste, ksenofobe ali karkoli drugega. To vzemite kot priznanje … Ste del svetovnega gibanja, ki je večje od Francije, večje od Italije, večje od Madžarske. Zgodovina je na naši strani.«
— Steve Bannon v nagovoru na kongresu Nacionalne fronte Marie Le Pen (10. 3. 2018)

»Podpihujejo sovraštvo proti muslimanom, Turkom, beguncem. To izkoriščajo in so celo nasilni. V tako zaostrenem ozračju je težko uresničiti glavni namen odprte republike. Ta pa je, da je človek lahko drugačen, ne da bi ga bilo strah.«
— Dr. Hajo Funke, FU Berlin, ob napadu na poslanca AfD (TVS, 8. 1. 2019)

»Tisti, ki se proti sovraštvu bojujejo s sovraštvom, bodo na koncu dosegli le, da bo sovraštvo zmagalo.«
— Cem Özdemir, poslanec stranke Bündnis90/Die Grünen, sicer pa v Nemčiji rojeni sin turškega gastarbajterja (TVS, 8. 1. 2019)

Aporije niso zgolj prisotne v demokratičnih sistemih, so njen konstitutivni element. Leta 1993 je bil premierno predvajan ameriški dokumentarni film »Soldiers of the Race War«. Leto prej ga je več mesecev snemala ekipa produkcijske hiše HBO, in sicer pod pretvezo, da bodo za zgodovino beležili zmagoviti pohod belega suprematističnega gibanja Arijska nacionalna fronta, ki ga je v Birminghamu v Alabami vodil zloglasni Bill Riccio, s pravim imenom William E. Davidson. Dokumentarec lepo pokaže, kako se z gibanjem povežejo in si pustijo prati možgane mladi ljudje z nizko samozavestjo, slabimi osebnimi zgodbami, zmedeno identiteto – podobni, kot je na primer pri nas Bernard Brščič. Najzanimivejši del odličnega filma je posnetek pohoda podmladka ANF skupaj s pripadniki kukluksklana skozi center Birminghama. Kot je to običajno in predpisano, so pohod varovali policaji. Med njimi jih je bilo zelo veliko afroameriškega in latinskoameriškega rodu. Pač Alabama. Črni policaj varuje belega suprematista, rasista, nasilneža, da v sprevodu vzklika rasistična gesla, poziva k nasilju nad ljudmi drugih ras, religij, spolnih usmeritev ... Paradoksno, a druge možnosti demokracija nima. Ne more in ne sme kratiti temeljnih človekovih, državljanskih in političnih pravic tistim, ki si prizadevajo za njihovo (tudi nasilno) omejevanje pri drugih. Lahko le preganja in sankcionira njihova protizakonita dejanja.

Podobno lahko razumemo nedavni »dogodek« v Nemčiji. Neznanci so napadli in se hudo znesli nad funkcionarjem in zveznim poslancem AfD Frankom Magnitzem. Čeprav celo sam Magnitz (v sredo, ko to pišem) dopušča možnost ropa oz. nepolitičnega motiva, je zelo verjetno, da je vendarle šlo za politično motivirano dejanje. Komentarji in izjave nemških politikov so soglasni. »To je napad na demokracijo.« Magnitza sicer zaznamuje značilna političnokarierna linija (podobno kot Janšo ali Orbána), od navdušenega komunista (člana zahodnonemške DKP, naslednice 1956 prepovedane KPD) v sedemdesetih letih, prek krščanskega demokrata (aktivnega podpornika CDU) do ekstremista, člana in funkcionarja stranke AfD, ki (kljub temu da je njegova zadnja žena turškega rodu!) aktivno ščuva proti priseljencem, muslimanom, kulturnim, identitetnim, spolnim ... manjšinam. Politolog, dr. Hajo Funke, profesor emeritus na Inštitutu političnih znanosti na Freie Universität v Berlinu, je ob napadu na zveznega poslanca poudaril, da ne gre pozabiti in spregledati, da je prav AFD tista, ki javni diskurz najbolj zastruplja s sovraštvom. Ki dobesedno ali posredno spodbuja nasilje.

Prav glede na to je neverjetno, kako brezbrižni so slovenski mediji do podobne prakse ščuvanja. V zadnjih dveh številkah Mladine sem zgrožen opozarjal, kako ni nobenega medijskega odziva na Janševo posredovanje tvita, v katerem je neki anonimus, brez državljanskega poguma, da bi se podpisal, zaradi domnevne levičarske indoktrinacije primerjal bežigrajsko gimnazijo z norveškim otočkom Utøya, kjer je včasih letoval podmladek norveških socialistov. A predvsem je to kraj, kjer je neonacist Breivik pomoril 77 mladih tabornikov. Če bi tak tvit preposlal prvak katere od strank nemškega ustavnega loka, bi ga mediji in javnost takoj trajno odstavili na smetišče politične zgodovine. Ne samo, da je Janša (politično) preživel. Brezbrižnost medijev mu je dala krila. V naslednjem koraku je svojo retvitarsko manijo še zaostril. Kot je razkril pozorni filozof Boris Vezjak (https://vezjak.com/2019/01/09/mi-lahko-likvidiramo-vi-ne/), se je Janša navdušil in retvital znotrajstrankarske adventne bakanalije na (verjetno) strankarskem trolu z imenom Dolzan, ki se je ob sliki Elene in Nicolaeja Ceaușescuja pred strelskim vodom, ki ju je likvidiral 25. decembra 1989, vprašal: Zakaj se komunjare bojijo Božiča? A izhodiščna (originalna) slika je še nedolžna. V naslednjih sekvencah animacije sledijo fotomontaže, kjer se v oblačilih Elene in Nikolaeja pred strelskim vodom zvrsti vrh »leve« politike: Dejan Židan in njegova žena, Milan Kučan in njegova žena, Miro Cerar in njegova partnerka, Karl Erjavec in njegova žena, Tanja Fajon in njen partner, Luka Mesec in njegova partnerka, Marjan Šarec in njegova žena, Milan Brglez in njegova žena ter »šaleški Don« Bojan Kontič in »Donatela« Andreja Katič.

Takšen Janšev hujskaški izpad s posrednim modeliranjem potencialne obravnave političnih nasprotnikov je zrel ne le za »medijski odstrel«, ampak tudi za sodni pregon.

No, ne v naših medijih. In ne v našem sodstvu.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.