Bernard Nežmah

Bernard Nežmah

18. 1. 2019  |  Mladina 3  |  Pamflet

Sijajna zmaga nad zgodovino

O žrtvi birokratov, časopisnem jubileju in proslavi Dražgoš

Začelo se je z novim letom. Nacionalka je objavila vest, da se Joc Pečečnik umika iz projekta Plečnikov stadion. Toda poanta je bila kritika nad neusmiljenimi birokrati, ki že desetletje dušijo podjetnikovo idejo. Nato se je izkazalo, da bo poslovnež po dovoljenja stopil po drugi poti. In naenkrat so postali mediji na las podobni drug drugemu, enkrat, dvakrat, trikrat so sledili prispevki v Delu, Dnevniku, POP TV in TV SLO, ki so napadali amorfne zlobne birokrate, ki trpinčijo nedolžno žrtev. Vmes praktično niso opazili, kaj šele, da bi spravili med prime news napoved varuhinje človekovih pravic Vlaste Nussdorfer, da bo vložila na Ustavno sodišče zloglasno mestno uredbo, ki dopušča drastičen hrušč nad okoličani Pečečnikove gradnje. Dnevnik je celo novico o hitro izdanem dovoljenju za Goodyear razširil v lamentacijo, kakšne krivice se godijo Jocu. Vmes je stopil na prizorišče gospodarski minister Zdravko Počivalšek, ki je napovedal, da bo projekt država podprla še z denarjem. Ter postregel s pojasnilom, da ko dejavnost podjetnika zadiši po davku, mu omogočimo, da čim prej pride do posla, da bomo pobrali ta davek!????????

Minister podpira gradnjo s proračunskim denarjem, medtem ko o njeni dopustnosti državni aparat šele presoja! Najbolj nedopustni politični pritisk, a osrednji mediji ga ne problematizirajo. Pač pa se orkestrirano postavljajo v bran pravice Pečečnika, da na terenu stadiona postavi betonski kolos. Nikjer nobene omembe, da mož ne obnavlja stare arhitekture, ampak pod krinko prihaja do gradbenega projekta na področju, na katerem noben investitor ne bi mogel graditi. Ko bi kanil graditi na zapuščenih gradbiščih ob robu mesta, bi dovoljenje seveda že zdavnaj imel. Reč je farsa, o kateri je napisal dramolet absurda arhitekt Janez Suhadolc skozi lik novega japija, ki je hotel postaviti trgovsko središče sredi mesta in je zato podrl palačo NUK, od katere je v prodajnem centru ohranil le grandiozna nukovska vrata.

Obenem pa Šarčev minister lansira politiko, da če zavoha dovolj glasen šum denarja, bo pohodil vse okoljske, spomeniške in druge postave. Magna, ki jo je osebno izsilil, je postavila tovarno v Hočah, sedaj pa čaka samo še na okoljsko dovoljenje!??? Kakšen Bantustan je nastal iz Slovenije pod Cerarjevo vlado, da podjetje dobi gradbeno dovoljenje pred dokončnim okoljevarstvenim? Kateri uradnik si bo upal zoperstaviti vladi in ne izdati papirjev? Pa bi moral storiti prav to, saj so tovarno postavili nad zaščiteno podtalnico, ki jo s prepovedjo gradnje varuje zakon.

In kaj počno osrednji časniki? Glej čudo – Dnevnik in Delo ne objavljata pogumnih člankov o protizakonitem uničenju plodne zemlje, temveč kot po naključju oba istočasno prideta na idejo, da objavita reportažo o novonastali lakirnici Magne.

Delo je praznovalo 60-letnico, ki jo je z dolgim hvalospevom pozdravil predsednik parlamenta Dejan Židan. Nespodobno, prvi med poslanci dela reklamo za zasebno podjetje. Na proslavi najbolj profesionalnega časnika se je pripetil škandal, ko je sicer izjemni igralec Brane Završan bral kronopis, kako je Delo poročalo o Titovem spopadu s Svetozarjem Rankovićem!??????? Na tako žlahtni dan, pa časnik ni v stanju, da uprizori vsaj faktično brezhibno prireditev - Aleksander Ranković ni padel le v Titovo nemilost, sedaj so mu izmaličili še ime. Tudi pri proslavi so lastniki časopisa čas postavili po svoje, 60-letnica Dela ni sredi januarja, ampak bo šele na začetku maja. Čeprav je res, da Delo ni bilo ustanovljeno kot neodvisni časopis, ampak kot modernejše glasilo oblasti tedanje komunistične partije, ki bo le nadaljevalo delo Ljudske pravice in Slovenskega poročevalca, kot je tedaj v uvodniku zapisal šef partije in skupščine Miha Marinko.

Toda časopis je navzlic partijski podrejenosti objavljal številne izjemne novinarske prispevke, kakor smo tudi na proslavi bolj po pomoti izvedeli drobec iz psihograma predsednika Tita. Njegov dvorni fotograf in izvrstni fotoreporter Joco Žnidaršič je povedal anekdoto. »Veste, Tito ni bil človek, ki bi se pogovarjal z navadnimi ljudmi. Toda nekoč v Puli, ko so že nekaj spili, je pristopil k meni in rekel, da ima boljši fotoaparat od mene.« Opevani lik voditelja, ki ima srčno rad svoje ljudstvo, je bil vzvišeni bahač.

Neokrnjene podobe partijske zgodovine pa nam vsako leto producira proslava iz Dražgoš. Od osamosvojitve so posvečeni kraj, kjer se pokaže nomenklatura postlevih strank, kjer slavnostni govorec vsakič udari po aktualnih tekmecih in antagonistih. Dejan Židan je tokrat bolj kot po nacistih, ki so požgali nesrečno vas, udaril po sovražnem govoru in lažnih novicah ter o zakritih nosilcih fašizma. Toda Dražgoše nekoč sploh niso bile Olimp slovenske ideološke zgodovine. Slovenski poročevalec je leta 1959 objavil, da je bil častni govorec Boris Ziherl, zraven pa naštel še nekaj drugorazrednih partijskih veljakov. Toda med njimi ni bilo najvišjih: predsednika vlade Borisa Kraigherja, skupščinskega predsednika Mihe Marinka, organizacijskega sekretarja partije Ivana Mačka-Matije, ne vzpenjajoče se politične zvezde Staneta Kavčiča, ne primusa Edvarda Kardelja. Za tedanjo slovensko oblast je bil to malo pomembni dogodek; časniki so več kot o proslavi poročali o spominskih tekmah smučarskih tekačev. A vseeno: kakšen praznik so bile Dražgoše? Zdaj Židan pripoveduje, da so tam obranili slovenski jezik, takratni govorec Ziherl pa je menil drugače: Ta bitka bo ostala ena najsijajnejših zmag Komunistične partije! Danes se spominjajo številnih žrtev po nemški zmagi, takrat pa so slavili partijsko-partizansko zmago.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.