Marcel Štefančič jr.

25. 1. 2019  |  Mladina 4  |  Kultura  |  Film

Stekleni

Glass, 2019, M. Night Shyamalan

zadržan +

Znamenja.

M. Night Shyamalan rad manipulira, rad se igra z gledalci, zato tudi svoje filme zelo rad konča nepričakovano – s preobratom, finto, twistom. Ne, Igre solz – ona je on! – ni režiral on, Šesti čut pač: Bruce Willis je mrtev! In Znamenja: Bog res obstaja! In Vas ob gozdu: film se ne dogaja ob koncu 19. stoletja, temveč danes! In Dogodek: za vse so krive rastline, jezne na človeštvo, ki zastruplja in uničuje planet! In Obisk: dedek in babica sta v resnici morilska mentalna pacienta!

Najlucidnejši in najkompleksnejši twist je imel kakopak Nezlomljivi, v katerem se izkaže, da je David Dunn (Bruce Willis), mali, anonimni filadelfijski varnostnik, v resnici superjunak (z nadnaravnimi močmi itd.), Elijah Price (Samuel L. Jackson), alias Mr. Glass, genialni zbiralec stripov s “steklenimi” kostmi, pa njegov diabolični antagonist, ki je vse tiste nesreče in katastrofe povzročal le zato, da bi videl, kdo jih bo preživel, kajti ta, ki jih bo preživel, je superjunak, ki ga je čakal in ki bo dal njegovemu življenju končno smisel. Finale je klical nadaljevanje (apokaliptični spopad!), ki pa ga ni in ni bilo, tako da so feni vsa ta leta bujno in burno fantazirali o tem, kaj vse naj bi se zgodilo v nadaljevanju.

M. Night Shyamalan je potem doživel nekaj polomov (Zadnji gospodar vetra, Čas po Zemlji), po vrnitvi v formo (Obisk) pa je sklenil, da ves ta fenovski patos preseka z Razcepljenim, ki je imel dva twista: prvič, za Kevina Crumba (James McAvoy), vojnega veterana s hudo disociativno motnjo, se izkaže, da nima le triindvajsetih osebnosti, temveč tudi štiriindvajseto, animalično, pošastno in nadčloveško, imenovano “Zverina”, in drugič, za sam film se izkaže, da je nadaljevanje Nezlomljivega – čisto na koncu, po odjavni špici ( ja, kot v Marvelovih superjunaških spektaklih), namreč v baru za šankom zagledamo Davida Dunna (Bruce Willis), ki posluša, kako so Crumba, imenovanega “Horda”, hospitalizirali (in kako je potem pobegnil). Tako kot so pred petnajstimi leti hospitalizirali Elijaha Pricea, imenovanega – “Stekleni”.

Toda v Steklenem, sklepnem delu Shyamalanove “superjunaške” trilogije, se Dunn – zdaj vigilant, imenovan “Overseer” – ne spopade s “Steklenim”, temveč z “Zverino” (ki spet ugrabi nekaj deklet), kar oba pripelje v umobolnico, v kateri pa ždi tudi “Stekleni”, prepojen s tako močnimi sedativi, da je bolj ko ne vegetacija. Vsekakor, umobolnice so polne pacientov, ki mislijo, da so “superjunaki”, si rečemo, ko jih dr. Ellie Staple (Sarah Paulson) – revizija sestre Ratched (Let nad kukavičjim gnezdom), le da so njeni monologi daljši in utrudljivejši – podvrže terapiji: ozdraviti jih skuša grandomanske blodnje, da posedujejo nadnaravne, superjunaške – božanske, če hočete – sposobnosti. Nadnaravne reči ne obstajajo! Superjunaki so le fikcije! Bog je mrtev! Umobolnica je sekularni svet, v katerem se Bog lahko le skriva, zato tudi ne preseneča, da film prav v umobolnici razpade v serijo bolj ko ne dolgih in počasnih, transcendentalnih kadrov, kakršne so nekoč uporabljali filmski transcendentalisti (Yasujiro Ozu, Robert Bresson, Carl Dreyer ipd.), ki so računali, da bo iz teh kadrov slej ko prej planilo nekaj spiritualnega, nadnaravnega, čudežnega, nepričakovanega, nekakšen dokaz o obstoju vzporednega sveta, da se bo torej skozi ezoterično, kontemplativno tišino teh kadrov, ki izgledajo kot zatišje pred viharjem (okej, twisterjem, twistom in pol), slej ko prej oglasil Bog.

No, Shyamalan pa vedno sam nastopa kot Bog, veliki manipulator, kot ta, ki bo tišino – napetost – prebil z magičnim, šokantnim, čudežnim twistom. Stekleni, tipična Shyamalanova kombinacija žalostinke, hoje po prstih in šokerja, Deadpool brez smisla za humor, je inertni metafilm o superjunaških, stripovskih fikcijah, katerih naloga je, da prikrivajo resnico, in preživetju v narcističnih, ekshibicionističnih, religioznih, teoloških časih, polnih filmov z naslovom Bog ni mrtev – ali pa Znamenja. Verjetno.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.