Vesna Teržan

25. 1. 2019  |  Mladina 4  |  Kultura

Razplastena umetnost

Z mednarodno razstavo Ne glej nazaj, okej? v Umetnostni galeriji Maribor tematizirajo spomin brez nacionalnih meja

Hrair Sarkisjan, Domotožje, 2014, video

Hrair Sarkisjan, Domotožje, 2014, video

Kako lahko spomin skozi različne plasti – osebne, kolektivne, zgodovinske – vpliva na naše dojemanje sveta, na potek življenja ali na prihodnost? S projektom Ne glej nazaj, okej? so v Umetnostni galeriji Maribor poskušali raziskati vpliv spomina na našo percepcijo. »Spomini, preteklost, travme v oddaljenih koncih sveta so danes blizu tudi nam. Ne le zato, ker so nam dostopnejši, ampak ker so problemi takšni, da nas povezujejo. Konflikti v svetu, ki je geografsko oddaljen, zadevajo tudi nas,« razmišlja kustosinja razstave Simona Vidmar, ki je skupaj s kolegom Juretom Kirbišem izbrala dela mladih uveljavljenih vizualnih umetnikov.

Povabili so dvajset umetnikov z različnih koncev sveta, četrtina jih je iz Slovenije, odgovorili pa naj bi na vprašanje, ali pogled nazaj omogoča nov začetek. Skupni imenovalec izbranih umetnikov je določen segment sodobnih umetniških praks: video, prostorska instalacija, fotografija, risba, videoprojekcija, performativna intervencija in zvočna instalacija. Izbrali so tiste, kot so zapisali, ki se drzno lotevajo teme spomina in dekonstrukcije zgodovine /.../ in ki v formalno prepričljivem jeziku (tudi s humorjem, absurdom ali redukcijo) prinašajo obliko upora in neposlušnosti, razdirajo konvencije ter hkrati iščejo svojo identiteto.

Razstava ni lahek zalogaj in prav vsak jo lahko razume po svoje. Vprašanje je, kje in na kakšen način nam delo omogoči točko ali nišo, skozi katero zdrsnemo vanj, ga razvozlamo in v sebi predelamo. To pomeni, da nas je delo nagovorilo, da smo, če hočete, našli skupni ’spomin’, ki je odprl naše čute in vznemiril um. Name je močan vtis naredila telesna izkušnja črne komore. Iz nje sem izstopila fizično in psihično izčrpana. Avtorica Ana Dana Beroš je komoro zastavila tako, da z zvokom in svetlobnimi učinki predstavi izkušnje migrantov, ki se s čolni prek Sredozemskega morja podajajo v Evropo ali pa jih v zabojnikih in drugih zaprtih vozilih tihotapijo po balkanski poti. Beroševa je hrvaška arhitektka, s temo migracij se ukvarja že dalj časa in verzijo Intermundia je predstavila na beneškem arhitekturnem bienalu leta 2014, ki ga je kuriral Rem Koolhaas. V Mariboru poleg Intermundia razstavlja tudi knjigo Io sono Africano (Sem Afričan); v njej opisuje in orisuje, kako je migrantom na otoku Lampedusa.

Domotožje je drugo pretresljivo delo na razstavi. Umetnik iz Sirije Hrair Sarkisjan v videoprojekciji pokaže performativno intervencijo. Maketo stanovanjske hiše, v kateri v Damasku še vedno živijo njegovi starši, z macolo razbija in ruši v prah. V brezizhodnem položaju usodo vzame v svoje roke, uniči dom, preden ga uničijo drugi. Zanj je ta performativni akt neke vrste katarza. V svojih delih se tudi sicer ukvarja z vprašanji identitete, osebnega in kolektivnega spomina. Libanonska umetnica Munira Al Solh, izvrstna risarka in portretistka, je stanje na Bližnjem vzhodu in tamkajšnjo politiko predstavila v anekdotah, imenovanih Štiri zgodovinske zgodbe. Z duhovito risbo in zabavnim spremnim besedilom povezuje libanonske politike s protagonisti evropske umetnosti. Ironična, a hkrati presunljiva je zvočna instalacija nigerijskega umetnika Emeka Ogboha, ki zdaj živi in dela v Berlinu. Nemško nacistično himno – Pesem Nemcev – je dal prevesti v več afriških jezikov (igbojskega, tvijskega, bomskega, evondskega) in izvajajo jo afriški pevci s prelepimi glasovi. Melodija nam je znana, besedila ne razumemo, slišimo glasove, ki nas očarajo. Lepa prispodoba manipulacije in zapeljevanja naših ušes in spomina.

Nekatera dela na razstavi izražajo družbeno angažiranost in močno politično sporočilo, druga tematizirajo spomin z iskanjem svojega prostora pod soncem, identitete in kolektivne pripadnosti, tretja govorijo o uničevanju in praznjenju celotnih mest, bodisi pripovedujejo o uničevanju v Siriji, kjer še vedno pustoši vojna, ali o devastiranih prostorih na obrobju Pekinga (Cao Feijev video) in Berlina (video umetnikov Allora & Calzadilla), mednje sodi tudi video Jasmine Cibic o zapuščeni beograjski Palači federacije, kjer je leta 1961 potekalo prvo zasedanje predstavnikov gibanja neuvrščenih.

Pa vendar, razstava lahko marsikoga pusti tudi hladnega. Na njej sem srečala starejšega gospoda, poznavalca umetnostne zgodovine: »Umetnost nikoli v zgodovini ni bila banalnejša od resničnosti. Današnja je. Vedno je bila tako ali drugače vezana na družbeni kontekst, a nikoli ni bila njena vez s stvarnostjo izražena s takšno lahkotno preproščino. Današnji ’main stream’ je izgubil žlahtni presežek, tisto več od vsakdanjega življenja, kar umetnost pač mora imeti.« Lahko le dodamo – časi se spreminjajo in umetnost z njimi.

Razstava:
Ne glej nazaj, okej?
Kje: Umetnostna galerija Maribor
Kdaj: do 17. marca 2019

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.