Grega Repovž

1. 2. 2019  |  Mladina 5  |  Uvodnik

To bi nas moralo skrbeti

Razpisi za protokolarna vozila za premiere, ministre, župane in različne direktorje javnih družb spadajo med zabavna čtiva. Vedno znova se pokaže, da so si najprej zamislili, kateri avto si želijo, nato pa napisali razpis tako, da so s karakteristikami omejili konkurenco, da je bil izbran prav tisti avto. Ko so na primer v kabinetu premiera Mira Cerarja leta 2016 kupovali limuzino, so v razpisu zahtevali praznotekalne pnevmatike, medosno razdaljo več kot 3000 milimetrov in »ekofunkcijo« motorja. Seveda sta prispeli le dve ponudbi in premierov kabinet je tako dobil želeni avto BMW 740 xDrive. Z razpisom z vidika zakonitosti ni bilo nič narobe, hkrati pa je bilo seveda vsem jasno, za kaj je pri vsem skupaj šlo. Temu bi lahko rekli razpisna kreativnost.

Ko je pretekli teden TV Slovenija v Odmevih objavila prispevek o financiranju in poslovanju Centra za kreativnost – naj vas ne zmoti, da za ta center doslej še niste slišali, zelo malo se ve o njem –, je dejansko predstavila le primer prakse, ki se je razrasla po vsej državni upravi, celotnem javnem sektorju in tudi na državo vezanih javnih in nevladnih institucijah. A primer je nazoren, ker v njem prepoznamo vse elemente tovrstnega dogajanja. Leta 2017 ustanovljeni Center za kreativnost, projekt izvaja Muzej za arhitekturo in oblikovanje, naj bi bil namenjen financiranju različnih kreativnih projektov, ki so na presečišču med kulturo in podjetništvom. Odločevalec je ministrstvo za kulturo, arhitekturni muzej je izvajalec, pretežno naj bi se center financiral iz evropskih sredstev. Brez dvoma gre za izredno propulziven sektor, v vseh razvitih državah ga zelo spodbujajo, saj ima izjemen multiplikativen količnik, sploh v povezavi s turizmom. Zato se zdi ideja dobra.

Ne gre za majhen projekt: delovanje centra je predvideno do leta 2022 in do takrat naj bi se skozi njega zavrtelo 11 milijonov evrov. Center naj bi bil dejansko posredovalnica subvencij – te naj bi se gibale od 15.000 do 40.000 evrov, denar pa naj bi dobivali različni kreativni projekti, podjetja in ustvarjalci, pri čemer pa bo odločujočo komisijo imenovalo ministrstvo za kulturo, ki bo tudi dejansko razdeljevalo denar. A TV Slovenija je pokazala, kako naj bi porabili del denarja. In pokazal se je še en bleščeč BMW 740 xDrive. Seveda ne dobesedno. A razpisi za podizvajalce in izvajalce projektov so bili napisani tako, da so sicer brez dvoma zakoniti, le pogoje lahko izpolnijo le vnaprej predvideni izvajalci. Najočitneje se je to pokazalo pri razpisu za izvajalca stikov z javnostmi, kjer je bilo izbrano podjetje v solastništvu Mitja Čandra, sicer direktorja založbe Beletrina. Pogoji so bili takšni, da je bila izbira njegovega podjetja seveda logična. In zakonita. A Čander je v času razpisa sedel v projektnem svetu tega istega centra za kreativnost. Povprašali smo dva velika ponudnika storitev odnosov z javnostmi, zakaj se na ta projekt nista prijavila, ker denarja namreč ni malo (dobrih 140.000 evrov za 52 mesecev dela). Odgovorila sta nam, da zanj nista vedela. Čander reference dejansko ima, ni človek, ki bi mu lahko očitali, da področja ne obvlada. A vse je tako prekleto prozorno, da je kar malo žaljivo.

Da ne bo pomote: ne želimo kazati na Čandra. Zadeva namreč kaže sistemsko anomalijo. Razmerje med denarjem, ki naj bi ga center posredoval naprej v obliki subvencij, in denarjem, ki naj bi ga center porabil za svojo dejavnost, nakazuje, da gre morda za nekaj popolnoma drugega. Od 11 milijonov evrov bo do leta 2022 za izvajanje nalog centra za kreativnost namenjenih kar 5,6 milijona evrov. Za spodbujanje razvoja novih izdelkov in storitev, izobraževanja in mentorstva, mreženja in razstavne dogodke doma in v tujini, za raziskave in analize kreativnega in kulturnega sektorja, vzpostavitev spletne platforme sektorja itd. Manj kot polovica, 5,29 milijona evrov, pa bo namenjeno subvencijam. To razmerje namreč nakazuje, da gre predvsem za posredno finančno krepitev muzeja samega, zagotovili so si le dodatno dejavnost, da bi lažje izvajali osnovno. Kar je seveda pametna poteza.

Muzej arhitekture je dober muzej. A glede na način, kako se razporeja denar v tej državi, zlasti po ministrstvih, bi v bližnji ali daljni prihodnosti zelo težko prišel do dodatnih sredstev. In zato so se verjetno tudi lotili tega projekta – da bi se tako okrepili. A da bi lahko ta projekt izpeljali, so se morali »nasloniti« na nekatere ljudi, ki imajo vpliv. Vpogled v sestavo svetov centra nam pokaže, da so v njem zbrani ljudje z vplivom. Gre torej za modro ravnanje direktorja muzeja, ker je tako okrepil položaj samega muzeja. A vse to le zato, ker drugače muzej nikoli ne bi mogel priti do dodatnih oziroma svežih sredstev.

Lahko torej gledamo nenavadne pogoje, pod katerimi se je delil denar, lahko se čudimo nenavadni izbiri prejemnikov denarja, dejansko pa se nam razkriva sistem delovanja med državo, institucijami v njeni lasti in nekim neotipljivim krogom ljudi, ki – vedno znova – nastopajo v dvojnih vlogah. Podobno je na številnih področjih. Vse je nekako skrotovičeno, netransparentno, zavito v neke navidezne projekte, polno je različnih botrov – dejansko pa gre za odsotnost političnega razmisleka in jasnega sistema. Na koncu pa je vse videti čudno, sumljivo. Ker institucije lahko le tako preživijo oziroma se razvijajo. A cena je visoka. Pač vse deluje kot eno samo pranje denarja, ki tako pride iz javnega žepa v zasebnega.