Minister in ministranti

Vlado Miheljak

1. 2. 2019  |  Mladina 5  |  Dva leva

V SD imajo na voljo dve možnosti: ali poiščejo kandidata z močnim političnim ozadjem ali pa kandidata s prepričljivo kartoteko na področju kulture. Prednost prvega bi bila, da bi lahko z močno politično podporo lažje reševal težave na kulturnem ministrstvu, drugi pa bi lahko bil prepričljivejši s svojimi dosežki na kulturnem področju in bi lahko do istih ciljev prihajal z avtoriteto kulturnika. Naši viri v SD pojasnjujejo, da odločitve o strateški usmeritvi še ni, kot je mogoče razumeti, pa naj bi imel za zdaj politično močnejši kandidat prednost pred kandidatom s kulturno avtoriteto.
— V SD se ne morejo odločiti, ali je boljši umetnik brez talenta, a s politično podporo, ali umetnik s talentom, a brez politične podpore. (Dnevnik , 28. 1. 2019)

»Kultura danes potrebuje ali močno politično osebnost, ali izjemnega strokovnjaka, ali prepoznanega menedžerja, skratka človeka, ki bo v vladi imel besedo, moč in avtoriteto ... absolutno ničesar od tega Prešiček nima. Kultura bo spet slepo črevo in stranki se bo med intelektualci pisalo zelo slabo. Tega pa ne smemo dopustiti, če hočemo stranki dobro.«
— Opozorila Mitje Rotovnika v pismu stranki SD ob izbiri ministra so se potrdila kot preroška. (MMC TVS, 23. 8. 2018)

Prejšnji teden je bilo dogajanje na področju kulture pestro. Ni bilo ravno kulturno. Prej nekulturno, včasih celo akulturno. In prvič se mnenja, stališča niso delila po ideološkem rezu. Po rezu, ki ga zapoveduje kulturni boj. Oblikovale so se mestoma, kot bi porekli naši desničarji, nenačelne koalicije. Ali je to dobro ali slabo, je težko reči. Tako so se v podporo ministru oglasili številni umetniki. A podporo so mu izrekali za stvari, ki mu jih nihče ni očital. Praktično nihče od njih pa ni skušal oporekati hudim očitkom o skrajno neprimernem, grobem, celo prostaškem odnosu do podrejenih. Pestre debate smo imeli celo v mojem, da tako rečem, »mentalnem in nazorskem krogu«. Kolega mi je oporekal dobesedno takole: »Jaz bom rekel samo to, kar se mi je do sedaj izkazalo za pravilno: nikoli se ne postavi na isto stran kot Požar in Slak.« Hja, nerodna reč, sem mu odvrnil. Ker se je Vlado Vodušek tokrat postavil diametralno nasprotno od Požarja, bi to, stalinsko rečeno, pomenilo: »Če se nočeš zmotiti v politiki, se vedno postavi na isto strank kot Vlado Vodušek!?« (Glej: http:// topnews.si/2019/01/24/video-zakaj-ministrstvo-za-kulturo-vodi-kulturna-mafija-ne-pa-ministri-za-kulturo-in-drzavni-sekretarji/). Voduškov zapis je zanimivo brati predvsem kot antropološko gradivo; kot priliko o domorodcih, ki sprejmejo novo religijo, ohranjajo pa stare poganske šege, običaje in rituale. V novem kurzu so v jedru ostanki prejšnje stare obredne in občevalne prakse: »nevidna roka globoke države«, »kulturna mafija« …

A onkraj različnih poskusov solidarnosti in empatije do ministra, vseeno ali iz oportunih razlogov ali zaradi privlačnosti avtoritarnega lika ministra, ki, kot se vse bolj potrjuje, z izrazito grobimi prijemi vselej (v različnih okoljih, različnih časovnih obdobjih) »dela red«, zbuja skrb predvsem odziv socialnih demokratov. Ki se, v popolnoma iracionalni obrambi ministra vse bolj pogrezajo v »kloako«. Morda nikoli poprej tako. Eksplicitno se je sicer pisalo malo, a po kuloarjih so bili od vsega začetka afere prisotni namigi, da na tiskane medije izvajajo siloviti pritisk, tako zloglasna piarovska agencija za »posebne namene« kot tudi čisto konkretni osebki strankarskega SD. Denimo poslanci, ki menijo, da njihov vpliv in pooblastila sežejo tudi v medije. No, ko je TV-voditeljica Tarče Erika Žnidaršič javno oznanila, da so se pred oddajo na temo Prešiček pojavili pritiski, je postalo jasneje, da namigovanja iz različnih tiskanih medijev resnično držijo. In prstni odtisi stranke SD so bili tako rekoč forenzično potrjeni.

Izvirni greh afere se veže na poletno iskanje ministra. In SD, ki ji »kadrovski USB« služi kot nekakšna Aladinova svetilka, je politični pripadnosti, pravovernosti in lojalnosti vselej dajala prednost pred kompetenco. Zato tudi na občutljivem področju kulture ni iskala nekakšnega slovenskega Jacka Langa (ne prejudiciram spola!), ki bi dal pečat kulturi in kulturni politiki neke legislature, neke ere in ne nazadnje neke stranke. Jack Lang, ki je sicer imel tudi kak madež (denimo domnevna toleranca do Savdske Arabije in Katarja, ker naj bi mu finančno podprla obnovo monumentalnega Inštituta arabskega sveta – Institut du monde arabe), je iz družinske tradicije prinesel prostost duha, antifašizem, evropocentričnost, iz mladostne, študentske socializacije pa občutek za leve ideje, je kot kulturni minister neizbrisno zaznamoval Francijo v socialističnih legislaturah. Materialno. Denimo s pompoznim novim slavolokom zmage – Le Grande Arche, pa s provokativno stekleno piramido v Louvru. In tudi duhovno. Denimo s pozivi k uporu proti amerikanizaciji francoske in evropske popularne kulture, še zlasti filmske umetnosti. Veliko »pred časom« je odločno podprl pravice homoseksualne populacije. Poziv k nujni decentralizaciji Francije je razumel kot kulturno razsrediščenje, k čemur je prispeval s številnimi kulturnimi centri po provincah ...

Seveda iskati slovenskega ministra ali ministrico Langovega formata ni realno. A gre za to, kakšen naj bo profil primernega ministra, ministrice. Dovolj odprt, širok, dojemljiv za slogovno in izrazno multiplost kulturnih, umetniških področij ter hkrati organizacijsko in finančno opismenjen. Svoj čas so v SD zamudili, da bi morda odločneje promovirali Rotovnika, ki je Cankarjev dom, geometrično središče slovenskega kulturnega vesolja, ki mora a priori zadovoljevati ta merila, vodil uspešno in brez večjih turbulenc.

Jack torej? Žak!