Dnevi Pax Americana se iztekajo

dr. Bogomir Kovač

1. 2. 2019  |  Mladina 5  |  Ekonomija

Politični kaos na vseh ravneh postaja osrednja ekonomska nevarnost, ki nam grozi. Kaotični brexit postaja v naslednjih mesecih politični Lehman Brothers, finančni kapital je septembra 2008 panično bežal iz toksičnih bank, tokrat bo to vlogo prevzel londonski City. Temne sile svetovne politike se združujejo v komaj dojemljivem nihilizmu, vsa pravila mednarodnega reda in sporazumi se rušijo, politična farsa v Venezueli je končna podoba sprevrženosti sveta po meri Pax Americana. Ne gre za posamezna naključja svetovnih dogodkov, večno ekonomsko cikličnost finančnih kriz, pred nami je zlom neoliberalne globalizacije. Globalni preplet nacionalnih držav, liberalne demokracije in tržne globalizacije je prišel do meja svojega obstoja. Ta Rodrikova trilema postaja osrednja političnoekonomska dilema dramatičnega notranjega razpada obstoječe svetovne ureditve.

Zahodni liberalni svetovni red živi dobri dve stoletji, preživel je zaradi svoje funkcionalne vizije, kako organizirati mednarodni prostor kot sistem suverenih držav in tržnega povezovanja. Liberalni internacionalizem je po letu 1815 gradila najprej Velika Britanija, njen Pax Britannica traja vse do preddverja velike krize tridesetih let, po drugi svetovni vojni so to vlogo prevzele ZDA s svojim Pax Americana. Oba sistema sta posledica političnih dogovorov, oba sta nastajala na temelju velikih vojaških spopadov, obakrat so svet obvladovale ekonomsko, politično in vojaško najmočnejše države. ZDA so leta 1945 obvladovale polovico svetovnega BDP-ja, bile so edina jedrska velesila, zato so ukrojile mednarodna pravila, vodilne globalne institucije in postavile mednarodni red glede na svoje geostrateške interese. Ekonomsko revitalizirajo Evropo in Japonsko kot svoje osrednje politične zaveznice, vojaško jih podredijo transatlantski zvezi Nato. V petdesetih je njihova blokada politične unije v veliki meri zapečatila ekonomsko usodo sedanje EU.

Liberalni internacionalizem temelji na petih premisah. Prva zadeva ekonomsko odprtost, tržna in finančna povezanost je ključ političnega povezovanja. Stara globalizacija temelji na industrializaciji svetovnega severa in deindustrializaciji svetovnega juga, novo zadnjih trideset let poganjata digitalni tehnološki napredek in velika razvojna konvergenca držav. Drugič, postopoma se razvija multilaterizem, posnemanje dobrih nacionalnih rešitev in vse večja koordinacija državnih ekonomskih sistemov in politik. Tretji vzvod je spoznanje, da nacionalnim interesom najbolj koristi stabilno in varno politično okolje, zagotavljanje nekakšne kolektivne varnosti. Četrtič, liberalna demokracija temelji na političnoekonomski suverenosti in napredku držav, skupnih političnih vrednotah in spoznanju, da se sodelovanje izplača. Petič, socialno ravnotežje blaginje države je pogoj za politični mir na meddržavni ravni. Liberalni mednarodni red poganja preprosto pravilo. Suverene države so pripravljene politično sodelovati, ker to najbolj koristi njihovim nacionalnim ekonomskim interesom.

Čeprav se mednarodni red bolj ali manj organizira okoli hegemonije vodilne države, so pravi cement povezovanja ekonomski interesi podjetij, politični dogovori suverenih držav in vedno gostejša mreža mednarodnih globalnih institucij. Če se katerikoli od teh štirih stebrov poruši, se mednarodni red zamaje. Liberalni svetovni red zahteva hegemona, ki de facto upravlja, intervenira in odgovarja za delovanje svetovnega reda. V recesiji spodbuja svetovno povpraševanje, deluje kot zadnji posojilodajalec, skrbi za globalno javno dobro, kot so mir, človekove pravice, trajnostni razvoj … Danes je jasno, da ZDA tega poslanstva ne morejo izpolnjevati, da Trump ni vzrok, temveč le posledica padca ameriške hegemonije. Prav tako tudi vemo, da je zahodni svet več od Pax Americana, zaradi trdoživosti starega vestfalskega (med) državnega sistema in robustnosti ekonomske globalizacije. Politična avtonomija suverenih držav in podjetniška soodvisnost globalnih tržnih verig vrednosti štejeta več kot unitarizem ZDA.

Toda reči niso tako preproste, ekonomske globalizacije in suverenosti držav ni mogoče preprosto rešiti. Demokratična politika velja za nacionalne države in ne za svetovni red, globalni sistem je bližje avtokraciji močnih kot demokraciji šibkih. Rodrikova trilema tiči torej v političnoekonomski zadregi, da ekonomska globalizacija zahteva nekakšen globalni politični federalizem. Tega pa ne moremo doseči na demokratičen način. To velja tako za demokratični primanjkljaj EU kot tudi za stabilno hegemonijo svetovnega reda. ZDA so nadomestile VB na čelu svetovnega reda z mirnim dogovorom sredi vojnih razmer. Danes Kitajska ni v takšnem položaju, potrpežljivo gradi svoj ekonomski položaj, politično se izogiba konfliktnim področjem, vojaško se koncentrira strogo na azijski prostor. Kitajska sprejme načela in pravila dosedanjega svetovnega reda, ki ga ZDA zadnja leta pospešeno rušijo. Toda naslednje desetletje svet ne bo miren. ZDA ga politično ne morejo obvladovati, Kitajska je ekonomsko še vedno prešibka, da bi dosegla potrebno vojaško premoč. Rusija ima zgolj položaj globalne jedrske velesile, politično brani zgolj meje svoje ekonomske nerazvitosti.

Ekonomska globalizacija bo ostala odprta, ker poslovnih mrež digitalne ekonomije ni mogoče zamejiti. Toda politično bo svet vse manj demokratičen in liberalen. Kitajska je hegemon te nove dobe, deklarirano nedemokratičen politični režim stavi na odprtost ekonomske globalizacije. Kitajski svetovni red bo nekakšen globalni tržni avtoritarizem. Tektonski geopolitični premik pa vodi v kitajsko-ameriški spopad, najverjetneje v Aziji. Ali se bo končal mirno ali z novo svetovno vojno, kamor bodo ZDA potegnile tudi EU, ostaja odprto. Vemo zgolj, da se dnevi Pax Americana iztekajo.