N'toko

N'toko

1. 2. 2019  |  Mladina 5  |  Žive meje

Logika škandala

Krize institucij po navadi res pripeljejo do sprememb, ampak to niso nujno spremembe, ki bi si jih želeli

Že spet sem si obljubil, da bom ignoriral lokalne medijske škandale zadnjega tedna. Že stotič sem se prepričeval, da nima smisla vtikati nos v vsako aferico, ki za en dan razburka slovensko tvitosfero in bo naslednji dan pozabljena. Zakaj bi povprečnega prebivalca Slovenije brigalo, kaj je izjavil kak minister ali kaj si kakšna poslanka misli o bralni znački? Zato sem vsakič, ko se mi je na Facebooku pred očmi pojavila beseda »Prešiček«, hitro odmanevriral naprej. A bolj ko sem se trudil ignorirati hrup spopada na ministrstvu za kulturo, bolj agresivno je vdiral v javni prostor, dokler ga ni skoraj v celoti zapolnil. Usoda ministra je postala bojišče, kjer so poleg političnih bojev začeli potekati ideološki spopadi vseh vrst. Postala je prizorišče kulturnega boja, delavske solidarnosti, celo feminističnih agend … In čeprav vem, da bo ob izidu te kolumne zadeva že prešla zenit medijske viralnosti, bom za potrebo prihodnih debat vseeno izrabil Prešiček-gate, da razvijem par misli … ne o njegovem ministrovanju, ampak o naravi odmevnih političnih škandalov.

Zgodila se je torej nesreča. Uslužbenec ministrstva je naredil samomor, zaposleni so ministra obtožili mobinga, zahteval se je odstop, zaropotalo je v medijih, občinstvo se je polariziralo. Nesreča, ki za seboj potegne toliko dogajanja, se očitno ni zgodila v vakuumu, ampak ima svoj kontekst – v tem primeru so to notranji odnosi na ministrstvu za kulturo. In četudi o dinamiki tega birokratskega mastodonta ne vemo nič, lahko sklepamo, da tam vlada podobna logika kot v drugih vplivnih institucijah: stroga hierarhija, boj za položaje, vrtičkarska zavezništva, pogosto pa tudi šovinizem, bullying, tračarstvo in druge navade, ki v pisarne pricurljajo iz zunanjega sveta. Da bi bilo še huje, so birokratske strukture razslojene na kaste prekarnih delavcev, nižjih uradnikov, višjih uradnikov in političnih funkcionarjev, vsaka kasta pa ima svoje preživetvene strategije in politične zaveznike. Velike organizacije so torej težko kaj drugega kot prizorišča nenehnega boja.

Nekaj lahko sklepamo tudi o vodstvenih kadrih. Da bi se prikomolčkal do visokega položaja v takšni instituciji, moraš biti brezkompromisen karierist. Nihče se ne usede na nekaj sto milijonov proračunskega denarja zgolj na podlagi svoje strokovne kompetentnosti – vedno ima nasprotnike in v boju z njimi mora biti agresiven. Nenehni konflikti in bitke moči so preprosto del službe, in včasih narcisoidni psihopati najbolj ustrezajo delavnim zahtevam. Ne trdim, da nihče izmed njih nima ciljev onkraj lastne kariere, ampak ne glede na svoje namene mora imeti funkcionar nabrušene komolce – še toliko bolj, če hoče v sistem vpeljati kakšno spremembo. Tisti spretnejši sicer utrjujejo svojo moč na tihi način, s pridobivanjem javne podpore, manj spretni pa uporabljajo grožnje in manipulacije.

Da se v takšnih okoljih dogajajo grozljivi pritiski na ljudi, nas torej ne more presenetiti. Da pa posameznikova nesreča postane stvar vroče javne razprave, mora biti v ozadju še kakšen dejavnik. Škandal je namreč lahko za institucijo nevarna stvar in še tako skregana ekipa si ponavadi ne želi, da bi se mediji vtikali v njihove notranje probleme. Samopreživetveni instinkt strne vrste med sprtimi stranmi, da zavarujejo skupni interes (zaposlitev na instituciji) pred zunanjimi napadi. Nesreča pa je lahko tudi priložnost, da potlačeni konflikti eskalirajo in da ena stran uporabi izredno stanje za javni napad na drugo. Če so frakcijski boji zelo intenzivni, kot so na ministrstvu za kulturo očitno bili, je neizogibno, da bo ena frakcija izkoristila slab trenutek svojega nasprotnika. Nesrečo bo sama lansirala v medije in se trudila zbuditi podporo širše javnosti.

V trenutku, ko je v reševanje notranjih problemov vključena zunanja javnost, pa spori dobijo čisto drugačno naravo. Zunanji opazovalci se namreč ne brigamo kaj dosti za interne konflikte birokratskih klik – v škandal se čustveno investiramo šele, ko ta nagovori naša lastna prepričanja in interese. Ne zanima me preveč, kako in zakaj sta se sprli dve skupini uradnikov, bom pa zastrigel z ušesi, če mi bo zgodba predstavljena kot napad na delavce. Nekomu drugemu bo škandal postal zanimiv, če mu bo predstavljen skozi prizmo feminizma, ga bo razumel kot delo agresivnih šovinistov. Kulturniška javnost bo v sporu videla boj ene vizije kulturne politike proti drugi, neoliberalci pa bodo sprožili debato o neučinkoviti javni upravi. Interesne skupine nas hitro prepričajo, da je vrtičkarski boj v resnici boj za kulturo, za delavce, za ženske, za svobodni trg ... Tako se skozi zgodbo nekega nespretnega ministra nenadoma začnejo reševati vsi mogoči družbeni konflikti, vsak pa vanj preslika, karkoli hoče.

Problem tega, da se notranja konkurenčnost začne mešati z ideološkimi debatami, je v tem, da javnost ne dobi nikakršnega uvida v resnično dogajanje. Morda se v ozadju vrtičkarskih sporov res skriva ideološki spopad med različnimi razvojnimi vizijami, a kako naj to vemo? Novinarji nam onkraj škandala samega ne zmorejo ponuditi nobene analize teh skupin, njihovih interesov in delovanja, ampak od nas zgolj terjajo čustveni odziv na butasto delovanje enega posameznika. Ker pa v osnovi ne gre za reševanje problemov določenih politik niti ne za reševanje vzrokov zlorab, mobinga ali izkoriščanja delavcev, se debata po navadi konča s sankcioniranjem ene osebe, strukturni problemi pa ostanejo.

Ali so lahko torej medijski škandali kakorkoli koristni za prebijanje statusa quo in napredek levih politik? Odvisno, katere skupine stojijo na eni in drugi strani škandala. Krize institucij po navadi res pripeljejo do sprememb, ampak to niso nujno spremembe, ki bi si jih želeli. Škandal bodo za svoje interese izkoristili najmočnejši igralci – v primeru Prešiček bo to na parlamentarni ravni verjetno Šarec (in do neke mere desna opozicija), na ravni ministrstva za kulturo pa ena izmed ustaljenih frakcij. Če torej v debati ni resne analize struktur, če ni resne kritike sistema in če ni skupine, ki bi institucije od zunaj pritiskala k spremembi, potem škandal ostane zgolj priložnost, da v gnili strukturi en karierist zamenja drugega. Opazovalci se lahko ob tem pretvarjamo, da premikanje ograjic med vrtički par centimetrov levo ali desno dejansko pomeni kakšno ideološko zmago. In smo hvaležni Šarcu, ki nam je vedno pripravljen dati takšne simbolne rešitve.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.