Peter Andrej, kantavtor

Pohorja, tega mogočnega z gozdovi poraščenega ’pukla’, ne moreš spregledati, če živiš pod njim, kajti hočeš nočeš vpliva na tvoje življenje. Na začetku Dravske doline, kjer ležijo Ruše in kjer živi Peter Andrej, je treba odločno zagristi v pohorske severne strmine in vztrajati. S prav takšno pohorsko vztrajnostjo je v mladosti zagrizeno treniral nogomet ter postal izvrsten nogometaš in član mladinske jugoslovanske reprezentance. Vendar je akustična kitara nazadnje izpodrinila nogomet, poezija pa zaposlila njegove misli in čustva ter od njega zahtevala predanost in ponižnost.

Pevsko in glasbeno pot je začel z ruškim bendom Lauženki iz nahkastla. Da je takrat ničkolikokrat preposlušal Odpotovanja Tomaža Pengova, je čutiti v plasteh, naloženih v njegovi umetnosti. So navdih in korenine, ki so oblikovale glasbo in se s poezijo zlile v eno, kar se je zgodilo na plošči Povabilo na čaj. Poleg svoje je med drugim uglasbil, odpel in na kitari odigral tudi poezijo Paula Eluarda, F. G. Lorce, Bertolda Brechta, Aleša Štegerja, Nika Grafenauerja in meditativnega, impresionističnega pesnika Pohorja Janka Glazerja (1893– 1975). Slednje je zbral na plošči Pohorske poti, Glazer in Andrej pa sta ne le z njo predsodek, ki razsaja v osrednji Sloveniji, da so Štajerci in še posebej Pohorci neotesanci, razblinila v nič. Njuna pesniška občutljivost izkazuje, kako nas življenje kuje, hkrati pa pripovedujeta o omikanosti te stare vasi, ki seže v 16. stoletje in še dlje v prazgodovino. Iz njegovega raziskovanja nesnovne kulturne dediščine, pravljičarstva in tradicije pripovedništva starih pohorskih legend in mitov se je rodil festival Pohorska pravljica. Ustvarja tudi gledališče za otroke, kot so glasbena predstava Rože za F., lutkovna igrica Jezernik, povodni mož iz Črnega jezera ali pa muzikal Rege ali žabje frke. V Pavlovi hiši v avstrijski Radgoni, kulturnem centru slovenske manjšine, kjer ima sedež tudi Kulturno društvo člen 7 za avstrijsko Štajersko, so izdali ploščo Tujec z njegovo uglasbitvijo poezije Avgusta Pavla (1886–1946), jezikoslovca in pesnika.

Je aktiven državljan, vse, kar v Rušah diši po kulturi, je prišlo iz njegovih ustvarjalnih neder: ustanovil je pomladni kulturni teden – Glazerjeve dneve, s prijatelji in glasbeniki je ustoličil KantFest. Za njim je že šestnajsti mednarodni festival kantavtorjev ali, kot bi dejal Tomaž Pengov, festival samospevcev. A kljub vsemu se zdi kantavtor ustreznejši izraz – in ker v štajerščini kanta pomeni posodo s pokrovom za smeti, bencin, olje ali pivo, festival nekaterim zveni subverzivno, alternativno, subkulturno, pa tudi nagrade v tekmovalnem delu festivala zvenijo tako: zlata, srebrna in bronasta kanta. Tukaj tiči ta hudomušni obrat, za KantFestom pa Peter. Od začetkov do danes je na ’Kanti’ nastopil že marsikdo: kot posebni gostje so igrali danski in irski trubadurji, Jani Kovačič, N’toko, Svetlana Makarovič, Neca Falk in drugi, ruški festival pa je postal vseslovenski in hkrati močno uveljavljen v mednarodnih glasbenih vodah. Tudi zato dogajanje na festivalu snemajo in v koprodukciji ruškega Cezama in Kluba KU-KU vsako leto izdajo ploščo.

A Peter ni le organizator kulturnih prireditev in glasbeni producent. Predvsem je pesnik in glasbenik. Ocene njegovega kantavtorstva so laskave. Bojan Adamič je na zavihek ploščka Pohorske poti zapisal: »/.../ mehko božajoča glasba, katere edina napaka je ta, da se prekmalu konča«, Boris A. Novak ga šteje med dragocenejše glasove v slovenskem prostoru, ki v plemenito sintezo združuje poezijo in glasbo, Jure Longyka pa ga je razglasil za enega najboljših slovenskih kantavtorjev. Svojo poezijo in glasbo je predstavil na koncertih vse od Irske do Makedonije. Poseben trenutek v njegovi karieri je bilo sodelovanje s hrvaškim kantavtorjem Dragom Mlinarcem in nastal je album Libero. Prav tako posebno je dolgoletno sodelovanje s pesnico Eriko Vouk: uglasbil je številne njene pesmi in nedavno je izšla še ena njuna plošča Zatópató – zanjo so zaslužni tudi Dejan Berden na klavirju, Gašper Žerjal na kontrabasu, Matjaž Dajčar na električni kitari in seveda Peter na akustični kitari in z vokalom.

Ob koncu pravkar minulega leta je pri založbi Litera izšla njegova prva pesniška zbirka, Skoz zvočni zid. Predstavi ga kot družbenokritičnega in satiričnega pesnika, pankovsko brezkompromisnega, ki zna napisati tudi tankočutno lirično in ljubezensko poezijo. Je zbirka dobre poezije, ki zahteva pozornega bralca z intelektualno širino in brez plašnic. Nekatere izmed objavljenih pesmi je že uglasbil, druge še bo. Letu 2018 pa je pomahal v slovo še z enim koncertom, Levi in desni breg – kot da bi govoril o slovenski politiki, a v resnici gre za uglasbeno poezijo pesnic in pesnikov z levega in desnega brega Drave.