Mož iz ozadja

Morilski nagon.

Če ste videli Bes pod kontrolo, potem veste, kakšne težave je imel Adam Sandler – alias Dave Buznik – z obvladovanjem svoje jeze. No, takšne težave z obvladovanjem svoje jeze je imel tudi Dick Cheney, nekdanji ameriški podpredsednik, alias Vice, alias Mož iz ozadja, ki ga igra povsem transformirani Christian Bale (poglejte si film The Machinist, če hočete videti njegovo obratno – shujševalno – transformacijo). Ko se leta 1963 vključimo v njegovo življenje, je zguba in falirani študent in fizični delavec, ki kar poka od jeze (in frustracij), pije, pijančuje, bruha in se pretepa, dokler po dveh aretacijah zaradi vožnje pod vplivom alkohola in ženinem ultimatu svoje odvisnosti od jeze in alkohola ne zamenja z odvisnostjo od oblasti, ki jo osvaja polagoma – v Nixonovi administraciji postane stažist Donalda Rumsfelda (Steve Carrell), ki mu razkrije, da je politika le boj za oblast in nič drugega (pozabi na služenje naciji! pozabi na načela!), sledijo kabinet Geralda Forda (Bill Camp), kongres in vlada prvega Busha, ki ga imenuje za obrambnega ministra, na koncu pa – leta 2001 – postane ameriški podpredsednik.

In tu je ironija: če bi postal ameriški predsednik, ne bi imel takšne oblasti, kot jo ima kot podpredsednik. Moral bi se zadrževati in obvladovati, zdaj, ko je lepo skrit za malim, zmedenim, nesposobnim, ojdipskim, clueless Bushem (Sam Rockwell), pa se mu ni treba, tako da lahko po 11. septembru 2001 svoj neobvladljivi, adiktivni, lunatični bes prek drugih – prek Busha, prek vojske – stresa na Bližnji vzhod, na Afganistan in Irak, kar povzroči katastrofo, katere srhljive posledice – razdejani Bližnji vzhod, na milijone mrtvih, ranjenih, razseljenih in pobeglih, Islamsko državo, teroristične napade ipd. – še vedno čutimo. Ni kaj, res sta se našla – Bush hoče na vsak način impresionirati svojega očeta, Cheney pa svojo ženo, Lynne (Amy Adams). Mož iz ozadja, ki ga je posnel Adam McKay, avtor Velike poteze, je mračna, obešenjaška, mozaična, nelinearna groteska o človeku, ki je ustvaril naš svet – o človeku, ki je spletel najhujšo novodobno teorijo zarote (Irak ima orožje za množično uničevanje!), obenem pa vse prepričal, da Iraka niso napadli zaradi nafte, potemtakem o človeku, ki je militariziral svoj bes in svoje frustracije. Še noben ameriški vice ni imel take moči. In še noben ameriški vice ni tako spretno – no, tako makiavelistično, tako nadrealistično, tako zarotniško – zlorabljal nesposobnosti predsednika. Mož iz ozadja, dopolnilo Stoneove satire W. in Mooreovega dokuja Fahrenheit 9/11, pokaže, kako bi izgledal šekspirjanski lik, če bi nenadoma oživel in prišel na oblast. Ko se Cheney in njegova žena v postelji o boju za oblast pogovarjata v jambskih pentametrih, metru Shakespearovih dram, izgledata tako, kot da sta na generalki za Macbetha, a ko Cheney potem te pentametre prevede v prozo, izgleda kot dr. Strangelove v Igri prestolov. Še dobro, da ima slabo srce. Kaj bi šele bilo, če bi imel dobrega. In če sam ne bi bil tako monoton. In tako dolgočasen. In tako suhoparen. In tako neatraktiven. In tako antikarizmatičen. Prav res – kaj bi šele bilo, če bi ga kamera marala. Da ga igra igralec, ki je pred leti tako prepričljivo odigral Patricka Batemana, Ameriškega psihopata, ne preseneča.