Misterij filma

Najslavnejša devica na svetu, zmagovalka natečaja za miss Sveta, utelešenje čistosti, se poroči z ameriškim magnatom, najbogatejšim človekom na svetu, ki mu ni le ime Kapital, ampak ima tudi zlatega tiča, ki jo zalije z zlatim tušem. Ne, to ni parodija Donalda Trumpa, temveč uvod v Sweet Movie, ki ga je Dušan Makavejev, genij filma, posnel davnega leta 1974, a to ne pomeni, da ta metafilm ne izgleda tako, kot da prihaja iz prihodnosti. O svobodi ima tako malo iluzij kot o kapitalizmu in komunizmu, še manj kot o ljudeh, ki fanatično sledijo poti, v katero ne verjamejo več.

Sweet Movie je halucinantna, orgiastična, karnevalska ofenziva gnusa, seksa v čokoladi, telesnega trušča, nažiranja, bruhanja, sranja, scanja, nasilja, klanja, morbidne infantilnosti, izgubljenih seksualnih proletarcev z Eisensteinove križarke Potemkin, posnetkov iz Katinskega gozda in velikanskega Karla Marxa, ki na amsterdamskih kanalih joče – namesto da bi v “rdeči coni” fukal. Sweet Movie je šokiral Cannes, filmsko zgodovino in svet. V številnih državah je še vedno prepovedan.

Makavejev (1932-2019), ki je – tako kot Chaplin ali Welles ali Hitchcock – del zgodovine sveta (in ne le del zgodovine filma) in ki je prve kratke filme posnel že leta 1953, ni režiral veliko celovečercev. V Jugoslaviji je hitro končal: Človek ni ptica (1965), Ljubezenski primer ali tragedija uradnice PTT (1967) in Nedolžnost brez zaščite (1968) – njegov naslednji film, WR: Misterij organizma (1971), je bil že prepovedan. Sweet Movie je – tako kot svoja naslednja filma (Mister Montenegro, 1981; Coca-Cola Kid; 1985) – posnel v tujini, šele Manifesto (1988), film o srednjeevropski deželi, ki ima raje seks kot Marxa, pa je spet posnel v Jugoslaviji.

Približno tedaj so tudi odpečatili Misterij organizma, v katerem ni skrival, da revolucije – komunistične, kapitalistične, seksualne – nikoli ne izkoristijo svojega emancipacijskega potenciala, da na koncu vedno razočarajo in spodletijo. Vse, kar zamenja religijo, pač slej ko prej postane religija. Francis Ford Coppola ga ni zaman snubil, naj posname Apokalipso danes. A je raje posnel Sweet Movie, intelektualni splatter, ki je – tako kot briljantni Misterij organizma – v radikalnosti, ekscesnosti in originalnosti še vedno nedosegljiv. Dobro veste, kaj vse počne Lars von Trier, da bi ga presegel – ali pa vsaj ujel! Kot pravi Susan Anspach v Mistru Montenegru: “V ženskem klubu mi ne bodo verjeli!”

Makavejev je filmsko zgodovino – Eisensteina, Bunuela, Godarda itd. – tako duhovito, tako pikantno, tako lucidno in tako temeljito sublimiral, da je vedno izgledal kot prihodnost filma. Zato tudi njegovi filmi še vedno izgledajo nenavadno sodobno: mockumentary (Nedolžnost brez zaščite), #MeToo (Mister Montenegro), prevlada brendov, represivnih in nacionalističnih kot svoboda (Coca-Cola Kid), regresivnost “novega” in kult delovne učinkovitosti (Človek ni ptica), prekarnost ljubezni (Ljubezenski primer ali tragedija uradnice PTT), kapitalistični kanibalizem (Gorila se kopa opoldne).

Njegovi filmi, črni in ekspresivni kot je lahko le film, polni mask, ki ničesar ne skrivajo, in resnic, ki so le maske, so bili tako “nemogoči” in tako originalni, kot da bodo šele posneti. Kot da so posneti po resničnih dogodkih, ki se bodo šele zgodili. In Makavejev je bil zadnji, ki ne bi verjel, da je bil za Jugoslovana prepričljivo svarilo pred razpadom Jugoslavije le razpad Jugoslavije, ki se je dejansko zgodil.