Učiti se od Hrvatov

Novi Agrokor spomladi 2019 izstopa iz postopka prisilne poravnave, Mercatorjeva negotova usoda pa se nadaljuje. Hrvaška je storila tisto, česar Slovenija očitno ni zmogla.

Mercator je spet predmet slovenskih poslovnih iluzij, nenavadnih ekonomskih presoj in problematičnih političnih namer. Slovenija in Hrvaška si že peto leto z Mercatorjem in propadlim Agrokorjem delita usodni balkanski preplet poslovnih in političnih mahinacij. Hrvaška je po slabih dveh letih z Agrokorjem izvedla primerljiv manever kot Slovenija z NLB v devetdesetih. Hrvaška država je za svoje družbe ustvarila novi Agrokor, Mercator je za zdaj pustila pri starem. Negotovost in tveganja so zato za Mercator večja, vmesni položaj pa nekateri v Sloveniji vidijo kot priložnost njegove možne repatriacije. Mercator potrebuje strateškega, dobrega in stabilnega lastnika, pravijo. Agrokor, stari ali novi, to kajpada ni, ne leta 2014 in ne 2019. Kaj torej storiti?

Mercator in Agrokor vsak po svoje sodita v učbenike postsocialistične korporativne zgodovine. Tranzicijski kapitalizem je globoko zasidran v globalni neoliberalni agendi devetdesetih let. Gre za posebne institucionalne oblike zlizanosti biznisa in politike, mešanice poslovnih povzpetnikov, šibke državne regulacije, krize korporativnega upravljanja. Mercatorjev vzpon na slovenski trgovski Olimp so zaznamovale tri usodne zmote. Svoj poslovni vzpon je začel z množičnim prevzemanjem lokalnih in regionalnih trgovcev, državni varuhi tržne konkurence pa njegove koncentracije in centralizacije niso zamejili. Drugič, poslovni model razvoja in širitve je slonel na visokem zadolževanju, pa tega nadzorni sveti s pomembnimi državnimi lastniki in bankami zaradi karizmatične uprave očitno niso opazili, še manj zaustavili. Tretjič, Mercator smo vseskozi dojemali kot politično korporacijo, pomemben element nacionalnega gospodarstva, zato je bil vseskozi del kravjih političnih in poslovnih kupčij, z desne in leve, s končno prodajo Agrokorju vred. Mercator je danes še vedno visoko zadolženo podjetje v formalni lasti Agrokorja, o njegovi poslovni usodi dejansko odloča ločen upniški krog bank v Sloveniji in na Hrvaškem. Zato je Mercator tudi ostal zaklenjen na starem Agrokorju.

Todorićev balkanski poslovni imperij je imel podobno pot, toda s pomembnimi razlikami. Agrokor je vseskozi družinski poslovni projekt, Todorić je arhetip Tuđmanove vizije hrvaških nacionalnih tajkunov. Agrokor je klasični poslovni koncern, združuje trgovino, živilsko industrijo in kmetijsko proizvodnjo. Njegov poslovni model in razvoj temeljita na zadolževanju in državni deregulaciji trga. V družinsko vodenem koncernu ni korporativnega upravljanja, organizacija je slaba, vodenje katastrofalno. Agrokor se je po nakupu Mercatorja (2014) finančno dokončno zlomil, Hrvaška vlada pa je leta 2017 uvedla postopek izredne uprave. Agrokor se je sicer znašel v večinski lasti ruskih bank, prestrukturiranje pa vodijo Američani po svoji predstečajni zakonodaji, ki velja tudi v EU. Operacija Agrokor je politično uspela, izredna uprava je julija 2018 sklenila obsežen dogovor z bankami in dobavitelji glede poplačila dolgov in poslovnega prestrukturiranja. Hrvaška je s tem bistveno znižala makroekonomska tveganja, ne pa tudi poslovnih. Dobili smo novi Agrokor brez Todorića, z delno finančno sanacijo in starimi posli.

Novi Agrokor je zrcalna slika starega, poslovni holding deluje iz davčno ugodne Nizozemske (Aisle Dutch), prek dvojnih lastniških struktur in doziranih finančnih instrumentov. Povezane družbe imajo nova stara imena, sedaj so Konzum plus, Ledo plus, Jamnica plus, Belje plus … Trgovsko sodišče v Zagrebu februarju 2019 končuje potrjevanje novih starih uprav. Lastništvo v ozadju bolj omogoča hiter finančni prevzem kot pa dober nadzor. Spremenila se je oblika upravljanja, toda posle vodijo isti ljudje, imamo novo organizacijo in stare poslovne modele. Edina skrivnost razodetja ostaja, kako s tekočim poslovanjem poplačati likvidnostne kredite po desetodstotni obrestni meri in hkrati refinancirati ostanek dolga, kdaj in kako bodo ruske banke preprodale svoje lastniške deleže. Dejstvo je, da so ameriški skladi in svetovalci želeli prevarati Ruse, da hrvaška vlada po umiku svojega drugega pooblaščenca Peruška operacije novi Agrokor ne razglaša več za svoj politični uspeh. Leto 2019 bo dejansko ura resnice, ključni preizkus tveganj operativnega prestrukturiranja.

Mercatorja niso vključili v novi Agrokor, torej ni del poslovnega prestrukturiranja skupine. To je na eni strani dobro, saj ga lahko rešujejo in preprodajajo ločeno. Hkrati pa se negotovost povečuje navznoter, pri dolgoročni poslovni politiki in prestrukturiranju družbe. Mercator kljub prodaji Agrokorju nima niti jasne niti trdne lastniške strukture, njegovi upniki so po Agrokorjevi epizodi na slabšem, kot so bili. Poslovno je Mercator še vedno prešibak, monetizacija nepremičnin visi v praznem, potrebni logistični center pa je nova naloga. Vlada RS nima kaj storiti, naš Lex Mercator je ništrc, medvladni sporazum s Hrvaško glede reševanja Mercatorja je utopija. Alternativo z morebitnimi domačimi lastniki lahko vodi kvečjemu slovenski konzorcij bank, v sodelovanju z vlado in tiho privolitvijo hrvaških partnerjev. Bankirji so marsikaj že preigrali in čakajo na poteze drugih. Scenariji možnih rešitev obstajajo, toda vsi zahtevajo sposobne režiserje in teh v državi ni. Polomija državnega reševanja sistema Tuš pred tremi leti je dober dokaz tega.

Preteklost ne oblikuje prihodnosti, lahko pa jo pokoplje. Mercator in ljudje okoli njega so vedno živeli v iluzijah, da bodo spremembe tekle prav in v dobro smer. Njegova osrednja težava je še vedno učinkovitost tekočega poslovanja. Novi Agrokor spomladi 2019 izstopa iz postopka prisilne poravnave, Mercatorjeva negotova usoda pa se nadaljuje. Hrvaška je storila tisto, česar Slovenija očitno ni zmogla. In žal Mercator ni edini primer.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.