Maja Novak

Maja Novak

7. 2. 2019  |  Mladina 6  |  Ihta

Zapiski z mrtvega doma

Ali mrtva vakcina

Kukuc, me je kdo pogrešal? Ne, saj vem, da ne, pa bom vseeno povedala, zakaj me na teh straneh tako dolgo ni bilo na spregled. Bila sem mrtva. Zares. To lahko potrdi najvišja avtoriteta na svetu, namreč svetovni splet. Tam sem izpolnjevala neki vprašalnik, da bi videla, koliko let življenja mi še ostane, vnesla sem podatke o tem, koliko spijem, koliko pokadim, koliko spim in da se izogibam športa – mrcina pa premelje podatke in me obvesti, da sem umrla maja 2017. Še danes sem prepričana, da me niso pokončala priznanja o alkoholu in čikih, temveč to, da spim več kot devet ur na dan, kar je po novem nezdravo.

Bila sem torej mrtva, mrtvi pa težko pišejo kolumne. Samo depresivni in osamljeni so in vsa vrata so jim zaprta, torej bi po Kobalu lahko kvečjemu plagiirali Alda Nicolaja. Mrtveci mrtveca tako rekoč. Ampak plagiatov me je na smrt groza. Ker nikoli ne preberem niti enega članka o temi, o kateri nameravam pisati, me je vedno strah, da bom nehote z istimi besedami napisala isto, kar je brez moje vednosti napisal že kdo pred mano. Ni lahko biti zombi, verjemite mi.

Ampak saj nisi mrtva, mi je nato prišepnil radio. Ne le da si živa, temveč vse delaš prav. Neki mladenič, podjetnik, ki bi bil tehnično lahko moj vnuk, je nekega dopoldneva po Valu 202 razlagal, kaj je treba storiti, da bi bil uspešen. Torej sem začela delati kljukice. Ugotovite, kaj vam najbolj leži, in se oprimite prav te dejavnosti. Kljukica. Sami si ustvarite poslovne priložnosti. Kljukica, kaj pa sem drugega naredila pred davnimi leti, ko sem ugotovila, da me noben odvetnik noče za pripravnico, in zato začela prevajati? Same kljukice, črno od kljukic; le kako je mogoče, da sem kljub temu depresivna, osamljena in prav po kafkovsko pred zaprtimi vrati?

Aja, mogoče je krivo to, da je tisto, kar mi leži, kultura.

Saj boste nocoj na podelitev Prešernovih nagrad odnesli to Mladino, kajne? Bolj žalostno praznovanje bo, za to sta izdatno poskrbela Kobal in Prešiček, ampak o tem ne bi, o tem so že vsi, tako da plagiat res ni prav daleč. Raje recimo kakšno o tem, kar se ima nocoj šele zgoditi: najlepšo fotografijo mačke na Facebooku stavim, da bodo govori na proslavi v CD spet dvignili dosti prahu, ker bodo govorniki gotovo spet opozorili na pošastni položaj kulture in zaposlenih v njej na Slovenskem. Posnetke govorov si bomo izmenjevali na družabnih omrežjih namesto mačk, všečkali bomo po dolgem in počez in se na splošno ter v detajlih strinjali s povedanim, vse skupaj pa bo učinkovalo kot mrtva vakcina.

V veterini, ki je domača domena Prešičkovega strankarskega šefa, cepljenje z mrtvo vakcino pomeni, da, denimo, mačje mladiče cepimo z oslabljenimi virusi mačje kuge, da ne bi staknili prave bolezni. V kulturi naj bi to vsaj po mojem pomenilo, da nam mediji, politika in tisti zaposleni v kulturi, ki so bolj gobčne narave, ponujajo tisoč in eno priložnost za zgražanje nad razmerami v tej dejavnosti domnevno narodnega in državotvornega pomena, in sicer zato, da bi se zgolj zgražali, ne da bi hkrati kaj naredili. Zgražanje zadostuje. Zgražanje nam popije vso energijo, da je ne ostane nič za revolucijo. Družba, ki tistim, ki jih kultura sploh še zanima, ponuja zadosti ventilov, skozi katere lahko sproščajo nakopičeno jezo, tako poskrbi, da nihče ne ukrene prav nič. Tako družba pametno zaščiti samo sebe, kulturnike pa naj mandi gleda.

V predzadnji Mladini so bili objavljeni vsaj trije dobri članki s kulturno tematiko: uvodnik, članek o tem, kako je mogoče priti do projekta tako, da sam odločaš, kateri projekt bo na razpisu izbran (to pojasni, zakaj v kulturnih vodah vedno srečujemo iste ščuke in krape), in članek o slovenskem slikarstvu z zgovornim naslovom Svobodo umetnik drago plačuje. Pa so se po branju Mladine začeli na Metelkovo zgrinjati razžaljeni demonstranti z vilami, kosami in baklami? Niti ne. Samo ta ali oni je malce zaklel, karavana pa je šla dalje.

S kulturo ne bo nič, dokler si njeni akterji ne bodo ustvarili boljše samopodobe, to pa ne bo mogoče, dokler jih povprečen Slovenec ne bo imel vsaj malo rad. Povprečen Slovenec pa je hecna žival. Politike sicer prezira, vseeno pa bi kulturi legitimnost v njegovih očeh lahko podelila samo vrsta političnih odločitev. S kulturo ne bo nič, dokler bo vodenje ministrstva za kulturo samo tolažilna nagrada, ki jo pri strankarskem kupčkanju med sestavljanjem koalicije malomarno porinemo tistemu, ki si je po tihem želel uglednejših resorjev; nato mora stranka, po novem odgovorna za ministrstvo, ki ga ni hotela, v svojih vrstah poiskati koga, ki bi ga bil pripravljen voditi. Dobrih kandidatov za to ni, kajti tisti, ki so dobri, imajo večji apetit in si znotraj stranke ter politike želijo večjega zalogaja. Tako nazadnje dobimo samo pogojno sposobnega ministra ali ministrico, ki tako ali drugače, pa naj bo s kvotami slovenske glasbe ali z neupravičeno rabo službenih vozil, v javnosti dviga prah, da lahko vsak povprečni Slovenec pokaže nanj in zarobi: »No, kar poglejte jih, taki so, ti kulturniki! Banda!«

V slovenski politiki se je že jasno profilirala stranka, ki ne skriva sovraštva do kulture, kulturnikov pa še do bralne značke za povrhu. Ker ima ta stranka privržence, ki kar hrepenijo po pranju možganov, je s sovraštvom že dodobra okužila znaten del povprečnega slovenstva. Ampak tudi odzivi onih na drugem bregu so bledi. Samo mrtva vakcina so, drobtinice, ki naj bi preprečile, da bi kultura zase zahtevala več od drobtinic. Kar zmerjaj nas, si bodo nocoj na proslavi v CD med poslušanjem slavnostnega govornika mislili tisti, ki bodo sedeli v prvi vrsti; glavno, da nam ne boš segel v žep, glavno, da te v resnici nihče ne jemlje resno. Kaj natanko bomo torej praznovali?

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.