Marcel Štefančič jr.

7. 2. 2019  |  Mladina 6  |  Kultura  |  Film

Posledice kompletnega razpada družbe in ekonomske neenakosti

Recenzija filma: Kafaranaum/Capharnaüm, 2018, Nadine Labaki

zelo za

Kako je, če se rodiš v umazano, odurno in peklensko bedo ... in kaj ti preostane

Neoliberalni kapitalizem se zdaj, ko je krize konec, vse bolj ekstremizira in levi – kot pošast. Bejrut je v Kafarnaumu videti, kot da ga je pohodila pošast. Kar nas pripelje do Zaina (Zain Alrafeea), dvanajstletnega dečka, ki se upre, in sicer tako, da toži svoja starša. In zakaj ju toži? Logično: ker sta ga rodila! Rodila sta ga namreč v tako umazano, tako odurno, tako podhranjeno, tako nemarno, tako peklensko bedo, da ga sploh niso registrirali.

Zain – po malem Pixote, po malem Tsotsi, po malem hustler, po malem angel zgodovine – je nedokumentiran kot “ilegalni priseljenci”, potika se po ulicah, živi beraško in nevidno (brez zdravstvenega zavarovanja, brez iluzij ipd.), preži na male “poslovne” priložnosti, njegovo enajstletno sestro so “možu” prodali za pet piščancev, njegovo starost pa lahko odčitajo le na osnovi njegovih zob. Mati ima toliko otrok, da jih ne šteje več, očeta pa je nenehni boj za preživetje očitno tako ohladil, da mu je vseeno. Potem se zavrti Zainovo življenje – kruto, hladno, mučno, nasilno, kratko. Kafarnaum, nasprotje Revnega milijonarja, ki ga je posnela Nadine Labaki, avtorica filmov Caramel in In kam gremo zdaj?, je film o posledicah kompletnega razpada družbe, slumizacije življenja in apokaliptične ekonomske neenakosti. (Kinodvor)

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.