Matej Bogataj

7. 2. 2019  |  Mladina 6  |  Kultura  |  Knjiga

Gabriel Garcia Márquez: Dvanajst potohodnikov

Prevedla Vesna Velkovrh Bukilica. Spremna beseda Carlos Pascual. Mladinska knjiga (Kondor; 362), Ljubljana 2018, 202 str., 27.99 €

+ + + +

Naši na tujem

Gabriela Garcia Márqueza so obsedale usode tistih, ki jih je med novinarskim delom zunaj Latinske Amerike srečeval po svetu, popotniške prigode in opaženi originali, skrivnostni migranti, ki so videli že boljše čase in nosijo spomin na nekdanjo veličino. Doživljal je srečanja s čudaki vseh vrst, s stvarmi, ki so ga vznemirjale, medtem ko se je kot ugleden in nadvse vpliven novinar ter osebni prijatelj Castra in še koga od velikih revolucionarnih in političnih imen tistega časa seznanjal z realsocializmom vzhodnoevropskega tipa. O tem je napisal knjigo potopisov po megleničastih političnih krajinah, ki smo jo ravnokar dobili v prestižni potopisni zbirki. Politično zatohlost je hitro prepoznal in literarno zadel, saj je šlo za podobno netransparentnost in enake neskladnosti besed z ravnanji oblastnikov, kakršne je poznal iz sočasnega realkapitalizma karibskega tipa.

Dvanajst potohodnikov je zbirka zgodb, ki v ospredje postavlja enega od mestnih originalov ali celo veljakov. V Evropo ga je prineslo že kaj, potem pa se ni uspel vrniti – ker misija ni bila zaključena, poslanstvo ne izpolnjeno; v tem so njegovi zgodbarski protagonisti pravi romarji, sveti izvrševalci višje volje, v celoti (pre) dani svoji poklicanosti. Neuničljivega diktatorja, obubožanega, sponzorirajo rojaki, ki jih je prej tlačil; oče poskuša z avdienco pri papežu doseči beatifikacijo hčere, ki po smrti ne razpada in je bolj živa kot v relikviarijih shranjeni ostanki čudežno nekvarljivih svetnikov; predkopulacijski strah stare dame s slutnjo smrti in erotiko pred vrati, pa tudi morbidne zgodbice s čudežnimi preobrati, skrivnostnimi napovedmi usode, ki se izkažejo za točne le, če jih znamo prav razvozlati. Vse to so strženi teh zgodb. Ali pa imamo opraviti zgolj s turisti, ki ne vohajo fonje in težkega mulja lagune, še manj poznajo lokalne običaje in pasti – poleg tega pa jedo školjke avgusta, v lastno pogubo, jasno.

Gabriel Garcia Márquez

Gabriel Garcia Márquez

Zgodbam je težko določiti skupni imenovalec, celo avtorstvo prepoznamo bolj po nekaterih osrednjih motivih – če je Gabotova Patriarhova jesen vpeljala motiv ostarelega in kmetavzarskega diktatorja, ki nekako zgošča zgodovino bananskih republik, lahko pri zdravstvenem turizmu ostarelega predsednika opazimo isti posmeh političnega oponenta avtoritarcev. Bolj je za zbirko morda kohezivna usodnost, ki žene literarne osebe, čeprav znake napačno razumejo: zaradi slutenj, sanj, prerokb bežijo in se zapirajo, vendar jih ravno izogibanje pahne v izpolnitev zle slutnje. Garcia Márquez zgodbe seveda izpisuje suvereno, z nekaj tiste skrivnostne atmosfere in nagnjenosti k paradoksom in čudežnim preobratom, s čimer povezujemo borgesovščino in latinskoameriško kratko zgodbo nasploh.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.