Bernard Nežmah

Bernard Nežmah

15. 2. 2019  |  Mladina 7  |  Pamflet

Pogled mimo stvarnosti

Razdrto zavezništvo, Magna, Venezuela in proračun

Pol leta je kazalo, da je Marjan Šarec le slaba kopija Mira Cerarja, ml. iz leta 2014. In na jesenskih lokalnih volitvah je s stranko doživel popolni poraz: ne le, da ni dobila nobenega župana, njene svetniške liste so prejele manj kot 2,5 odstotka podpore volivcev. Osvojili so vsega osmo mesto; od koalicijskih partneric so prehiteli le SAB in krepko zaostali za SD, Desusom in SMC. Zdaj pa jim ankete naenkrat merijo sanjski uspeh.

V čem je torej skrivnost nove zmagovite politike? Pred dnevi je imel vodja LMŠ sestanek z Alenko Bratušek in Mirom Cerarjem, ml. o dogovoru za skupno kandidaturo na evropskih volitvah. Partnerja sta po četrturnem srečanju prišla pred novinarje popolnoma potolčena - namesto dogovarjanja sta bila deležna hladne zavrnitve, češ da LMŠ odhaja na volitve s samostojno listo. Čemu spektakel srečanja, ko pa bi jima lahko Šarec vnaprej sporočil, da odpoveduje sodelovanje? Preprosto, z njim je premier še utrdil lik gospodarja. On je ta, ki odloča, ki sprejema in ki zavrača. Rezultat je torej podoba zmagovalca in dveh popolnih poražencev, ki sta presenečena komaj zadrževala cmok v grlu. Strategija, s katero je obračunaval s tovariši Stalin: ti so prihajali na seje misleč, da bo tam dialoška razprava, na njej pa so nič hudega sluteč doživeli napade, obtožbe in izključitve.

Šarec seveda ni Stalin, a v podobni maniri sistematično degradira koalicijske partnerje. V minulem tednu je Cerar kot zunanji minister predlagal vladi, da za venezuelskega predsednika prizna vodjo parlamenta Guaidója. Da je temu ostro nasprotovala levica, je kajpak logično, da ima argumente proti Milan Brglez in SD, je bilo tudi pričakovati. Toda, izvedeli nismo nič, kaj misli o potezi večine držav EU predsednik vlade. Mož, ki vodi državo, o tem nima mnenja. Nemška kanclerka Angela Merkel je namreč v hipu spregovorila v imenu nemške države in pojasnila svoje stališče. Naš premier pa je po Cerarjevi napovedi glasu za Guaidója ostal nem. Svojega ministra ni podprl niti ni ustavil, češ da je po njegovem priznanje preuranjeno oziroma da mora o njem poprej odločati celoten kabinet. Zunanjega ministra Cerarja je pustil samega in ga tako pretvoril v zaletavega politika. Še več, lahko si privošči, da mirno opazuje spopad med zavezniki: Levica, SD, ki terja predhodno parlamentarno razpravo, proti SMC. Skupina prepirljivcev, končno zmago bo kot v antični mitologiji določilo božanstvo. Pri nas pa Šarec. Torej, na hrbtih zaveznikov se postavlja kot gospodar, ki na koncu sešteje, koliko glasov ima zmagovalna opcija in jo na koncu odločilno podpre. Kot veliki primus.

V zadnjem letu je kot dominantni pojem vladala borba proti sovražnemu govoru. Zdaj smo to doživeli na osrednjih televizijah, kot sta TV SLO in POP TV. Obe sta navijaško poročali o pritožbi Gorazda Marinčka (ROVA) zoper okoljsko dovoljenje za Magno, pri čemer sta izpostavljali potencialno izgubo služb, če lakirnica ne dobi potrditve. Prikazovali sta pogovore z Magninimi delavci, vložek multinacionalke, na drugi strani pa tečnobo, ki uničuje življenja in projekte s tem, da se sklicuje na 69. člena zakona o vodah. Spopad neenakih: industrija in medijski giganti zoper podzemno vodo. Kaj o tem projektu misli voda, seveda ne moremo izvedeti, lahko pa slišimo argumente teh, ki opozarjajo na vodno uničenje. Tokrat niti voda, niti slovenska zakonodaja nista dobili besede. 69. člen je enostaven: »Gradnja objekta in naprave, ki je namenjena proizvodnji, v katero so vključene nevarne snovi in za katero je v skladu s predpisi na področju varstva okolja treba pridobiti okoljevarstveno soglasje, je na vodovarstvenem območju prepovedana.«

Ali to velja tudi za Magno? Vsekakor: v lakirnici avtomobilov pač uporabljajo okolju nevarne snovi in področje nove tovarne leži na vodovarstvenem območju.

Vmes se je Marinček očitno premislil in napovedal, da se za vodo pod Magno ne bo boril. In mediji slavijo zmago razuma, ker se je aktivist dogovoril z okoljskim in gospodarskim ministrom. In kje je tu razum?

Vlada ne spoštuje lastne zakonodaje, ko v interesu biznisa žrtvuje vodni vir. Kršitev je na dlani pred vsem prebivalstvom, a vesoljna Slovenija tega ne vidi. Do naslednje prilike, ko nas bodo mediji spet zasuli s priložnostnimi frazami, da je voda največje strateško bogastvo, pomembnejše od industrijskih obratov.

V državi sicer obstaja tudi Fiskalni svet, nekakšen varuh, ki vlado opozarja na premišljeno načrtovanje proračuna. In res, pod vodstvom prof. Davorina Kračuna se je sestal in vnovič poslal opozorilo vladi, da z rebalansom proračuna za leto 2019 načrtuje previsoko rast porabe. Preprosto povedano: stalnica svetovne ekonomije je redno pojavljanje gospodarskih kriz in podatki kažejo na ohlajanje nemškega, italijanskega in drugih gospodarstev.

In kako so odreagirali osrednji mediji? Kot stampedo so tolkli po predsedniku evropskega parlamenta Antoniju Tajaniju in italijanskemu notranjemu ministru Matteu Salviniju zaradi njunih govorov pred fojbo v Bazovici, opozorila nad realno nevarnostjo dramatičnih posledic zaradi prenapihnjenega proračuna pa so spravili med obskurne vesti.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.