Izak Košir  |  foto: Uroš Abram

15. 2. 2019  |  Mladina 7  |  Kultura  |  Portret

Alenka Spacal, pravljičarka

... ki odpira srca in premika meje

Do 21. februarja Alenka Spacal s svojo razstavo ilustracij gostuje v Galeriji Instituta Jožef Stefan. A če si je slučajno ne boste imeli priložnosti ogledati, lahko taista dela občudujete tudi v njenih knjigah. Pri Alenki Spacal je težko zarisati mejo, kje se konča pisateljica in kje začne ilustratorka, saj njene besede rišejo, njene ilustracije pa pripovedujejo, zato jo je še najbolj pravično »popredalčkati« kot pravljičarko.

Umetnost ima nedvomno v krvi, saj je hči slikarja Jožeta Spacala. Da pa ni le otrok nekoga, dokazujejo njena dela, ki si utirajo lastno pot in so povsem samosvoja, za slovenski prostor celo drzna in zunajserijska, čeprav na popolnoma nevsiljiv način. A začnimo na začetku: Alenka Spacal se je rodila leta 1975 v Ljubljani, kjer je kasneje magistrirala iz filozofije in nato še doktorirala iz sociologije s temo Konceptualizacija spola skozi vizualne reprezentacije lastnega telesa v feminističnih umetniških praksah na Filozofski fakulteti. Objavila je tudi številne strokovne članke s področja feministične vizualne umetnosti. Ni dvoma, da je visoko izobražena in široko razgledana, a to je ni odneslo med oblake kot kakšnega od likov v njenih pravljicah, temveč je ostala z nogama trdno na tleh, saj je ena skromnejših in prijaznejših oseb, kar jih boste imeli priložnost spoznati. Slednje ji po vsej verjetnosti pomaga pri tem, da odpira srca, obenem pa je ne ovira pri tem, da ne bi znala premikati mej s tematikami, ki se jih manj pogumni ne lotevajo. Alenki poguma ne (z)manjka.

Pred nekaj leti jo je širša javnost spoznala kot avtorico prve slovenske slikanice z LGBTQ+ tematiko, Mavrična maškarada (Škuc, 2013), ki govori o želvi, ki prevprašuje svoj spol. Tudi njeni naslednji avtorski slikanici (Kako ti je ime?, Bajalka, 2018 in Modre ptičje misli, Bajalka, 2018) sta pripovedovali o spolu. Od izida prve je svojo pravljico pripovedovala številnim otrokom in opazovala njihov odziv – za kaj takšnega je potrebna posebna vrsta senzibilnosti in zaznavanja. Kljub temu da so otroci brez predsodkov in tovrstne stvari razumejo veliko bolje, kot jim odrasli ponavadi priznamo. Alenkino delo orje ledino, saj tematike o spolu v našem prostoru niso dovolj zastopane ali pa so pojmovane izrazito enoznačno. »Otroci so pogosto že od malega ujeti v klišejske vzorce binarnega razumevanja spolnih vlog. Zdi se mi pomembno, da s pomočjo fantazijskega sveta pridejo do otrok sporočila o svobodnejšem razumevanju spolov, ki rušijo stereotipno zaznamovane vzorce moškosti in ženskosti,« pojasnjuje Alenka in dodaja, da otroci s temami spola nimajo težav, saj jih zaznavajo povsem spontano. Zdi pa se ji pomembno, da se o izpostavljenih vsebinah starši z otroki pogovarjajo ob skupnem branju. »Verjamem, da bodo teme spola kmalu postale nekaj povsem običajnega, čeprav so danes še vedno malce tabuizirane,« razmišlja umetnica, ki pravi, da je imela do zdaj v izobraževalnih in vzgojnih ustanovah večinoma pozitivne izkušnje, kar jo navdaja z optimizmom.

Tudi sicer daje pravljičarka vtis, da ima izjemno svetel odnos do sveta, zaskrbljenost je pri njej zaznati le takrat, ko je govor o področjih, ki v nemilosti držijo domala vse umetnike: razpisih in preživetju na trgu. Ob minulih dogodkih na ministrstvu za kulturo omeni, da je v preteklosti tudi sama doživela mobing na eni od kulturnih institucij, zato dobro ve, kaj pomeni, ko neznosne razmere na delovnem mestu zatirajo vsakršno kreativnost med zaposlenimi. »Skrbi me, kako se bo to posledično odražalo pri obravnavi vlog za razpise in razdeljevanju finančnih sredstev za umetniško ustvarjanje,« izpostavi Alenka. Ja, svet odraslih je žal nemalokrat poln nesmislov, zato se raje vrnimo k pravljicam. Skrivnost tega, da so njena dela otrokom tako blizu, je morda tudi v tem, da k pisanju pristopa kot pripovedovalka. Poleg tega pa v času, ko se tudi ilustratorsko področje vse bolj digitalizira, zagovarja način ročnega slikanja ilustracij. Za otrokov razvoj se ji zdi opazovanje ilustracij, ki so naslikane s čopičem, enako pomembno kot poslušanje pravljic, ki jih berejo starši ali pripovedujejo pravljičarke. Prav zato svoje pravljice otrokom tudi sama pripoveduje ob ilustracijah, s čimer najmlajše nagovarja k njihovi lastni ustvarjalnosti.

Ker ob natančnem slikanju s tankimi čopiči ilustrira zelo počasi, si trenutno želi, da bi ji do poletja uspelo končati ilustracije za četrto avtorsko slikanico z naslovom Fižolca beži pred fižolovo juho. »Za kdaj kasneje bi si želela, da bi kakšna od mojih slikanic izšla tudi v tujini. Moja največja želja pa je, da bi bilo na šolah vedno več učiteljic in učiteljev s posluhom za teme spola in za vzgojo otrok v raznolikem sobivanju. Brez tega nam ne bo uspelo,« sklene Alenka, mi pa ji – v imenu odraslih in otrok – prikimamo.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.