Cena lahkotnosti in nedorečenosti

Kdor ponudi prst, tvega roko. Pomembno pa je, da ne izgubimo glave.

Zapleti s sodbo ustavnega sodišča (US) glede financiranja zasebnih in javnih osnovnih šol so razkrili stare dileme. Ne zgolj pravnih in finančnih, ideoloških in političnih, temveč tudi sistemske in vsebinske, ki zadevajo možne čeri privatizacije družbenih dejavnosti. Spoštovanje ustavnih odločb odpira problematično pot svobodnega trga, poniglava izogibanja ogrožajo temeljne postulate pravne države. Odločitev US je kakopak pravna, argumentacija pa bolj ekonomska, kar je problem. Toda v ozadju je hkrati še ena postsocialistična zabloda v šolstvu, zdravstvu in kulturi. Rojevanje zakona o privatizaciji podjetij je bilo takrat dolgo in dramatično, področje družbenih dejavnosti smo z zavodi podržavili čez noč. Lahkotnost in nedorečenost teh sprememb sta z leti povsod pripeljali do ekonomskega kaosa, pravnih in tudi sodnih zmešnjav.

Zgodba je na videz preprosta. Osnovnošolsko izobraževanje je obvezno in brezplačno, zagotavlja ga država, s standardizacijo javno veljavnih programov in javnim financiranjem. Seveda je takšna politična interpretacija pravno sporna, ekonomska realnost pa precej bolj pisana. Osnovno šolstvo je del socialne države, toda zagotovo ni brezplačno, obvezne in javno priznane programe lahko izvajajo javne in tudi zasebne šole. V tem primeru jim stara zakonodaja (ZOFVI) v spornem 86. členu omogoča zgolj 85-odstotno državno financiranje, kar je izzvalo ustavne pritožbe. Ustavno sodišče je dvakrat presojalo. Najprej je razsodilo, da je obstoječa rešitev nesporna (2001), drugič pa je neenako financiranje razglasilo za protiustavno (2015) in zahtevalo spremembo zakonodaje. Parlamentarne stranke so potem vrnile žogico z možnostjo spremembe ustave. V ozadju je dejansko različno razumevanje socialne in neoliberalne države, javnega in zasebnega prostora, individualnih in kolektivnih pravic. Kdo torej prestopa meje svojih pristojnosti, kje so zanke argumentacije enih in drugih?

Igra številk pove veliko. Imamo 449 javnih šol in zgolj šest zasebnih z javno veljavnimi izobraževalnimi programi. Njihovo financiranje je okoli 3,5 milijona evrov, spornih je torej 400.000 evrov dodatnega financiranja na leto. Težava torej ni ekonomska, temveč politična. Očitno je sedanja ustavna interpretacija nejasna in zakonska ureditev premalo natančna. Če je v izhodišču javni interes države, potem gre za enak dostop do državno financirane javne šole. Drugačna zasebna izbira je možna, neenako financiranje javnih in zasebnih šol pa legitimno. Če izhajamo iz individualne pravice otroka do »brezplačnega obveznega osnovnošolskega izobraževanja«, pa postane neenako financiranje javnih in zasebnih šol sporno. Kaj je torej izhodišče? Javni interes v imenu države ali individualni interes v imenu posameznika, enakopravnost dostopa vseh do javne dobrine ali svoboda individualne zasebne izbire? Država lahko dovoli, da delno ali v celoti financira zasebne šole zaradi pluralnosti in različnosti. To ni njena izhodiščna dolžnost, temveč suverena politična odločitev. Država ne sme omejevati svobode izbire, ni pa dolžna financirati zasebnih izbir, če obstaja javna alternativa. Ključ vsega ni pravo, temveč ekonomska ideologija neoliberalizma.

Neoliberalizem postavlja v ospredje posameznika, svobodno izbiro in zasebne tržne pobude, država varuje te svoboščine, ne sme pa izkoriščati svojega monopolnega ekonomskega položaja. Milton Friedman je pred desetletji ponudil rešitev. Starši dobijo vavčerje, s katerimi svobodno izbirajo šole, javne ali zasebne, hkrati pa prenašajo nanje državno financirano glavarino. Imamo svobodno izbiro, konkurenčnost šol in prosto gibanje kapitala. Friedmanov model je liberalna utopija, zato nikjer ni povsem uspel. Toda nemožnost delovanja ne zaustavlja nevarnosti, da deregulacija, privatizacija in tržna financializacija šolskega prostora na koncu vodijo v družbeno neenakost. Dokaz ponujajo ZDA, zlasti na vrhu piramide javno-zasebnega šolstva. Tam svoboda izbire in dostop do izobraževanja temeljita na zasebnem kreditiranju, skupen študentski dolg zaradi šolnin danes presega 1300 milijard dolarjev, z vsemi finančnimi in socialnimi posledicami. Anglosaške države so skrajni primer, neprimerljiv s celinsko EU in še posebej Slovenijo. Toda argumentaciji, ki ju uporabljajo pri nas in tam, sta si na las podobni. Razlika je torej zgolj zgodovinska, ne pa ideološka.

Pred leti je Veljko Rus problematiziral privatizacijo kot sredstvo revitalizacije družbenih dejavnosti, tudi v šolstvu. Izhodišče je usodno ločevanje na podržavljene in zasebne ustanove. Toda ne gre za umik države iz družbenih dejavnosti, temveč njeno drugačno delovanje. Javni sektor lahko mehčamo z večjo avtonomijo in samoupravljanjem, zasebnega usmerjamo s koncesijami in regulacijo skupnih standardov kakovosti. Zadovoljevanje javnih potreb ne pomeni nujno, da se ohranja državni monopol, podobno kot privatizacija ne rešuje pravičnosti razdržavljanja. Ravnotežje enega in drugega, svojevrstno javno-zasebno partnerstvo zahtevata nov družbeni dogovor, jasno zakonodajo in čvrsta pogodbena razmerja. Odgovornost od spodaj navzgor in zgoraj navzdol. Trg in država sta dve plati iste medalje.

Enakost financiranja javno priznanih izobraževalnih programov ni sporno, če bodo sistemsko razčistili druge pogoje. Ne gre zgolj za svobodo vstopa na izobraževalni trg, temveč za odgovornost, da ta trg vzdržujemo, v pluralno globino in nastopno širino. To ni zgolj zaveza države, temveč tudi odgovornost zasebnega sektorja. Koncesije bi morali podeljevati zasebnim mrežam šol, ne posamični ustanovi. Socialna država mora v tržni družbi braniti javni sektor, zasebni je njena konkurenca in ne cilj privatizacije. Zasebne šole so za zdaj zgolj dopolnitev javnih, država jih ni zgolj omogočila, temveč tudi podprla. Kdor ponudi prst, tvega roko. Pomembno pa je, da ne izgubimo glave.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.