Marcel Štefančič jr.

22. 2. 2019  |  Mladina 8  |  Kultura  |  Film

Bunkica

Dumplin’, 2018, Anne Fletcher 

zadržan +

Upor v malem mestu.

Revolucije so vseh vrst, zato imajo tudi Marxe, Lenine in Rose Luxemburg vseh vrst – Rosa Luxemburg revolucije v teksaškem Clover Cityju je Dolly Parton. V Bunkici slišimo številne njene stare in nove štikle, vidimo tudi njene impersonatorke (in impersonatorje, če smo že ravno pri tem), njene “modrosti” – pozivi k dekliškemu opolnomočenju – pa Willowdean (Danielle Macdonald), “bunkico”, debelušno, zmedeno, jezno, zaljubljeno najstnico, tako “revolucionirajo”, da se prijavi na lokalno lepotno tekmovanje (Miss Teen Bluebonnet), ki ga vodi njena mati, Rosie (Jennifer Aniston), nekdanja zmagovalka tega tekmovanja.

Ker pa so razmere očitno “dozorele” ( ja, hčerke so naveličane svojih mater, plehkih, stereotipnih, nestrpnih lepotnih pričakovanj, industrije viktimiziranja in omejene presodne moči družbe), se prijavijo še tri njene prijateljice, ki prav tako ne ustrezajo seksističnim “standardom” lepote, toda – kljub velikim besedam o “uporu proti represivni heteropatriarhalnosti, ki jo nezavedno ponotranji ženska psiha”, in obetom, da ima Willowdean “telo za revolucijo” – ne pričakujte spremembe sveta ali zrušitve heteropatriarhalnih vrednot in trumpovskih lepotnih tekmovanj (ki so izraz prezira do “nepravilnih” žensk), temveč le bolj ko ne “inspirativno” kombinacijo sprave, stilske preobrazbe in “uresničenja sanj”, ki se poda štiklom Dolly Parton.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.