Lara Paukovič

22. 2. 2019  |  Mladina 8  |  Kultura

Knjige, ki motijo »standarde dostojne kulture«

Novo pritoževanje v zvezi z neprimernim branjem v šolah 

Če nemara še gojite upe, da boste kdaj dočakali dan, ko se bodo pretirano skrbni starši (in stranka SDS) nehali pritoževati nad seznami knjig za šolsko branje, je morda čas, da jih opustite.

Zadnji primer pritoževanja je star približno mesec dni, v vlogi cenzorja pa tokrat nastopa »anonimni bralec Demokracije«, ki je v njeno uredništvo v imenu staršev otrok z OŠ Vodice poslal pismo, v katerem se pritožuje nad dvema naslovoma s seznama priporočene literature za domače branje devetošolcev. Ta anonimka spominja na tisto, ki jo je na začetku leta televiziji Nova24 poslal »anonimni ogorčeni dijak gimnazije Bežigrad«; v skeču o Cankarju, ki so ga igrali na šolski proslavi, je prepoznal blatenje stranke SDS. Cankar naj bi bil v skeču vprašal mamo, ali je volila Levico, čeprav je »bil Cankar zavedni Slovenec in ne bi nikoli podpiral idej Levice«. Profesor filozofije na tej gimnaziji Jani Kovačič je za to »pismo bralca« takrat dejal, da ga vsekakor ni napisal kateri izmed dijakov. »Besednjak je reportersko-esdeesovski in zame ni nobenega dvoma, da so anonimko sestavili sami in jo nato podtaknili namišljenemu dijaku.«

(Tudi) tokrat imamo opravka z – vsaj tako se zdi – namišljenim staršem. In kateri naslovi so zmotili anonimnega nezadovoljneža? Knjige Na zeleno vejo, Ledene magnolije in Gospodična Nihče, ki se jih morda spomnite že iz pisma, ki ga je ministru za šolstvo Jerneju Pikalu lani poslala poslanka SDS Jelka Godec. Pikala je spraševala, ali slovenistov res nihče ne nadzira, da otrokom za branje predpisujejo knjige s tako nasilno vsebino (lezbični odnosi, telesna ljubezen, samomorilnost, spolne zlorabe, kajenje in zloraba drog, teme, o katerih mladostniki domnevno ne vedo ničesar). Okoli dela Na zeleno vejo se je prah dvigoval že pred tem, ko je bila knjiga izbrana za Cankarjevo priznanje, a so starši zaradi domnevno neprimerne vsebine zagnali tak vik in krik, da je bila umaknjena s seznama.

V pismu bralca Demokracije najdemo tudi tale odlomek: »Predpisovanje branja takih knjig štejemo za nasilje nad našimi otroki in pričakujemo, da se kaj takega nikoli več ne zgodi. Prav tako pričakujemo, da bodo v prihodnje vse knjige za domače branje izbrane s seznama priporočene literature za ta namen in da se ne bo več izbiralo knjig, katerih obvezno branje je lahko v nasprotju z vzgojo v naših družinah oziroma standardi dostojne kulture, ki bralca bogati.« Kakšni so standardi dostojne kulture, ki bralca bogati, ne vemo. So to morda domoljubne pravljice?

»Literarno delo drugače od učbenika sledi nepragmatičnemu diskurzu; razumeti ga je treba širše, v metaforično-simbolnem pomenu. Kako lahko starši šolajočih se otrok, ki navadno nimajo literarnokritiške izobrazbe, presodijo, da besedilo za njihove otroke ni primerno?« se sprašuje predsednica Društva slovenskih pisateljev Aksinja Kermauner. »Na kaj se opirajo? Le na vsebino? Na svoja moralna prepričanja? Kako daleč smo od cenzure? In če se vmeša še politika? Pranje možganov? Prihaja leto 1984?«

Vsekakor je res, da so nenehni poskusi, da bi starši (pa naj bodo resnični ali izmišljeni) in politiki nadzorovali branje v šolah, izredno simptomatični. Očitno se kljub vsemu zavedajo, kakšnega pomena je branje, zato poskušajo z nadzorovanjem naslovov knjig, ki naj bi jih učenci brali, nekako nadzorovati tudi družbo oziroma to, kakšne državljane vzgajamo. Zaprte v svoje škatlice, ki ne bodo imeli pojma, kakšen je svet okoli njih v resnici, zato se bodo toliko bolj odklonilno in napadalno odzvali na vse, kar je zunaj okvirov.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.