Vlado Miheljak

Vlado Miheljak

1. 3. 2019  |  Mladina 9  |  Dva leva

Somrak bogov

(Samo Marx v lastni podobi lahko reši vesoljno cerkev)

»Samo hudič v lastni osebi še lahko reši katoliško cerkev, vi pa zahtevate angele.«
— Kardinal Pierre d’Ailly na koncilu v Konstanci leta 1414

»Kapitalizem brez človečnosti, solidarnosti in pravičnosti ni moralen in nima prihodnosti.«
— Kardinal Reinhardt Marx v delu Das Kapital

Rimskokatoliška cerkev se je znašla na prelomnici. Ne prvič. Že na koncilu v nemški Konstanci davnega leta 1414 je kardinal d’Ailly, ki je med drugim kot zasliševalec pomagal spraviti Jana Husa na grmado, ugotavljal, da razdrobljena cerkev treh hkratnih papežev potrebuje zanesljivega zaveznika. In predlagal hudiča. To zavezništvo je delovalo. Delovalo tako dolgo, dokler slehernik v času razsvetljenstva ni odkril svoje individualnosti in potencialne svobode, ki je nihče, niti cerkev, nima pravice omejevati. Sodelovanje cerkve s hudičem v petnajstem, šestnajstem in morda tudi še v sedemnajstem stoletju je bilo samoumevno in tudi v očeh slabovidne javnosti naravno. V sodobnem času pa cerkev išče, a ne najde strateškega partnerja. Zato se mora intenzivneje ukvarjati samo s seboj. Nič več samo s tujimi, ampak tudi in predvsem s svojimi grehi. In pedofilija je najbolj sprevržena in bizarna pregreha, pravzaprav zločin cerkve, ne le posameznih klerikov. Cerkve kot institucije, u/stroja, nezmožnega refleksije. Že nekaj desetletij prihajajo na plan podatki o epidemični razsežnosti spolnih zlorab, ki so jih zakrivili kleriki. Žrtve se ne štejejo v stotnijah ali tisočih, ampak v desettisočih. A zgolj število žrtev ni tako strahovito spoznanje kot to, da cerkev ves čas na različnih koncih sveta sistematično prikriva in ščiti storilce, ne pa žrtev. Zato lahko upravičeno in neizogibno govorimo predvsem o spolnih zlorabah na vesti cerkve, ne pa zgolj na vesti posameznih storilcev. Cerkev je stisnjena v kot. Nekateri, na čelu s papežem Frančiškom, so to dojeli, mnogi visoki dostojanstveniki cerkve ne. Verjamejo, da bo že nekako. Pač, kot je bilo doslej. Da se bo s sprenevedanjem in obračanjem pozornosti zadeva sama unesla. Žal so se tako odzvali tudi slovenski visoki kleriki. V ponedeljek, 25. februarja, je v Studiu City dr. Juhant v dvogovoru z dr. Črničem ves čas minimaliziral problem, ga relativiziral s kazanjem s prstom na Teharje, povojne poboje, z izpostavljanjem problema rigidnosti »tudi vseh drugih institucij«. In celo nadškof Zore, najvišji dostojanstvenik slovenske RKC, ki je bil udeleženec vrha v Vatikanu, je naslednji dan v Odmevih TVS minimaliziral problem, češ da je s spolnimi zlorabami obremenjenih kvečjemu do dva odstotka klerikov. Dva odstotka!? Po podatkih iz leta 2016 je v Sloveniji skupno 1045 (škofijskih ali redovnih) duhovnikov ter 495 redovnic. To statistično nanese za dve nogometni enajsterici pedofilov! Sploh pa je detektirana ekspanzija spolnih zlorab le vrh ledene gore. A najhuje je, da doktrina in tolmačenje kanonskega prava v RKC klerikom še vedno ne zapovedujeta prijavljanja zaznanih deliktov civilnim organom pregona. Takšna praksa pa pomeni, da cerkvena institucija prevzema vso moralno odgovornost. In navsezadnje, glede na slovensko zakonodajo je prikrivanje kazenskih deliktov in zločinov samo po sebi kaznivo dejanje. Zoretovo upravičevanje nenaznanjanja zlorab civilnim organom pregona, češ da gre za »varovanje pravice posameznika, da si izbere obliko zadoščenja«, je grdo sprenevedanje.

Čeprav so žrtve, ki so prišle v času cerkvenega vrha o spolnih zlorabah v Vatikan protestirat, (upravičeno) zgrožene in jezne zaradi prevelike splošnosti spokoritvenega rituala, pa so nekateri znaki, da se tudi v cerkvi nekaj premika ali vsaj nakazuje. Resnično velik premik pa bo ali ne bo izvolitev naslednjega papeža. Ali bo »rdeči papež« dobil »rdečega naslednika«, bo kazalec, ali cerkev misli resno in ji ne gre zgolj za trenutno umikanje na rezervne položaje. Na vrhu o spolnih zlorabah je najbolj izstopal sicer protislovni münchensko-freisinški nadškof. Reinhardt Marx, o katerem sem že pisal, da nadvse rešpektira soimenjaka Karla Marxa iz Trierja, kjer je Reinhardt začel svojo škofovsko pot. V knjigi s pomenljivim naslovom Das Kapital je soočal svojo krščansko socialno misel s Karlovim učenjem; izkazal se je z zelo visoko toleranco in doslednostjo v obravnavi beguncev, revščine, socialne in ekonomske marginalizacije. In predvsem je ob mnogih vprašanjih dozoreval podobno kot Bergoglio. Zlasti ob vprašanju enakopravne obravnave istospolno usmerjenih in še bolj ob vprašanju občutljivosti za pedofilske zlorabe klerikov. V nekem pogovoru je rekel, da je bil tako za cerkev kot zanj osebno preskok v razmišljanje in delovanje iz perspektive žrtve nadvse boleč in težaven proces učenja. Na vatikanskem vrhu o zlorabah je pokazal, da misli resno. Navzoče je šokiral z nastopom, v katerem je brez cenzure in leporečja priznal, da so »bili dokumenti, ki bi dokumentirali ta grozljiva dejanja in imenovali odgovorne, uničeni ali pa sploh niso bili pripravljeni ... Namesto storilcev so grajali žrtve in jih utišali ... Vzpostavljeni postopki za pregon zločinov se namerno niso upoštevali, večinoma so jih celo ignorirali. Pravice žrtev so bile poteptane in prepuščene muhavosti posameznikov.«

Papež Frančišek je star 83 let in je že nakazal, da ne namerava z vatikanskih vrtov odleteti naravnost v nebeške vrtove. Torej so dnevi do izvolitve naslednika šteti. Ali bo šel Jorge Mario Bergoglio v zgodovino kot veliki papež reformator, se bo pokazalo šele po naslednjem belem dimu iz Sikstinske kapele.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.