Bernard Nežmah

Bernard Nežmah

1. 3. 2019  |  Mladina 9  |  Pamflet

Vazali v času brez zgodovine

Od diplomatskega spodrsljaja do edinstvene sedanjosti

Splošni bes nad besedami britanskega zunanjega ministra Jeremyja Hunta je nenavaden. Sloveniji je namreč izrekel kompliment, kako demokratična, da je danes, medtem ko je bila nekoč sovjetski vazal. Zadeva zadane kar nekaj travmatičnih momentov aktualne slovenske mentalitete. Prvi je infantilen, ko od gostov pričakuješ laskanje. Švedski pisatelj, sociolog in profesor Martin Allwood je veljal za arogantneža; ko ga je obiskal slavni gost in mu rekel, kako lepo hišo imate gospod Allwood, mu je odvrnil brezbrižno – vem!

Po drugi strani so kurtoazne in diplomatske besede stvar dialoga. Ko bi zunanji minister Miro Cerar, ml. v hipu odreagiral: hvala za kompliment, toda slovenska država ni bila sovjetski vazal, ker je postala država šele po razpadu Sovjetske zveze, bi se reč končala kot zabaven dovtip. Medtem ko je Cerar ml. v napovedi, da bo ob naslednjem srečanju podučil Hunta o slovenski zgodovini, otroško pretenciozen. Imel bo bore malo priložnosti za srečanje z britanskim kolegom, predvsem pa ta ne bo pripravljen kot šolar sedeti in poslušati Cerarjevega zgodovinskega ekspozeja.

A ta silna nacionalna občutljivost je v resnici plod stare partijske države, ki je v medijih poročala le o hvalnicah Jugoslavije, medtem ko je kritike zamolčala, ali pa jih je pospremila s pristavkom o govoru sovražnih sil. Navsezadnje, tudi aktualni mediji kar tekmujejo, ko navajajo svetovne medijske odzive, ki deželo prikazujejo kot čarobno turistično destinacijo.

Toda Huntov spodrsljaj je vseeno dragocen, saj napeljuje na premislek o lastni zgodovini. Zdi se kajpak nezaslišano, da bi imeli status sovjetskih vazalov. Učili so nas o Titovem zgodovinskem NE Stalinu in o samostojni neuvrščeni politiki. Vendar pa so dejstva pomenljiva. Nekoč osrednji časnik »Slovenski poročevalec« je 12. februarja 1946 posvetil celo naslovnico generalisimu Stalinu. Je imel kremeljski vladar rojstni dan ali je bil pred obiskom Jugoslavije? Nak, imel je le govor na predvolilnem mitingu v Moskvi, ki ga je slovenski časnik ponatisnil. Stalinov lokalni govor je imel torej status osrednjega nacionalnega in svetovnega dogodka!!!? Klasična drža vazala. Ki ni bila edina, sovjetske prigode so polnile časopise. Zakaj? Zgodovinar Vladimir Dedijer je leta 1953 objavil knjigo, v kateri je predsednik Tito pojasnil ozadje: »Skoraj vsak teden so prihajali predstavniki Sovjetskega informacijskega biroja s po nekaj sto člankov, napisanih v Moskvi o raznih temah, o obletnicah raznih pisateljev, skladateljev, učenjakov, iz življenja kolhozov, za katere so zahtevali, da jih natisnemo v naših dnevnikih in tednikih.« In potem resignirano pridal, da sovjetska vlada ni sprejela recipročnosti, da njihov tisk objavi vsaj nekaj člankov o Jugoslaviji.

Po Informbiroju 1948 je Stalin izgubil jugoslovanskega vazala, toda glej čudo: leta 1962 so vnovič zaprli politika Milovana Đilasa, ker je na zahodu izdal knjigo. Je v njej klevetal partijsko Jugoslavijo? Ne, napisal je knjigo svojih srečevanj s Stalinom. To je bil čas, ko je Tito drugoval z novim sovjetskim voditeljem Nikito Hruščovom. In Đilas se je še pravočasno, pred obiskom zunanjega ministra Andreja Gromika v Beogradu, znašel v zaporu kot hommage kremeljski vrhuški.

Slabih dvajset let kasneje je sovjetski disident Solomon Volkov izdal »Spomine Dimitrija Šostakoviča«. Na začetku osemdesetih je osrednja slovenska založba knjigo prevedla, jo dala postaviti, potem pa so projekt ustavili in jo dali v bunker. Da bi se ne zamerili kremeljskim vladarjem. In prevod genialne knjige v slovenščino se je dogodil šele leta 2002.

Huntova puščica o vazalstvu je torej dobro zadeta, morda bi počasi lahko posvojili tudi mračne plati lastne zgodovine, ne da jih manično barvajo v rožnate barve.

Še več, odsotnost zgodovine, torej primerjav, je cokla sodobnosti. Po časniku »Delo« je zdaj tudi nacionalna televizija postavila v »prime time« dogodke iz Apač, kjer avstrijski kmetje na veliko kupujejo slovensko zemljo. Domačo grudo je treba ohraniti in ministrstvo za kmetijstvo je že napovedalo ukrepe, s katerimi jo bo zaščitilo pred Avstrijci. In kje je minimalna primerjava in to ne iz zgodovine izpred pol stoletja, ampak iz leta 2017? Takrat je domačim kmetom v Hočah z vsemi zakonskimi silami minister Zdravko Počivalšek odvzel več kot sto hektarjev plodne zemlje. Skregano s pametjo: ko slovensko rodovitno zemljo kupi avstrijski gigant, da bo na njej s kemikalijami lakiral avtomobile in jo za zmeraj uničil, to medijev in kmetijskega ministra ne zmoti. Ko pa apaška zemlja zamenja le nacionalnost lastnika, imamo izredno stanje!??

Po drugi strani že desetletje poslušamo ljubljanskega župana Zorana Jankovića, da je Ljubljana najlepše mesto na svetu. Udoben položaj, marketingarji si morajo iz leta v leto izmišljevati nove slogane, da prodajajo trade mark, tu pa ponavljanje ponarodi kot resnica. In za razliko od Hunta na mestnega glavarja ne letijo puščice, kako tvezi neumnosti in neresnice.

Sicer pa poglejmo še tu v zgodovino. Ljubljana je bila sanjska destinacija že poleti 1968. Časnik »Delo« je takrat pisal – Obala Save lahko zamenja Nico. Šlo je za hvalospev savskemu produ pod črnuškim mostom, pod katerim so poletje igrivo preživljali Ljubljančani. Obala Save lahko zamenja peščene plaže Nice ali beneškega Lida. Skratka – najlepši kraj na svetu že pred 50 leti. 

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.