Janko Lorenci

Janko Lorenci

1. 3. 2019  |  Mladina 9  |  Kolumna

Greta

Otroci, odrasli, okolje

Petnajsti marec bo pomemben dan. V kakih 150 mestih po svetu bodo otroci bojkotirali pouk, da bi opozorili na ogroženost podnebja. Eden izmed njih je zapisal: »Nekateri ljudje se mi posmehujejo zaradi moje diagnoze. Toda Aspergerjev sindrom ni bolezen, je dar. Kar sem dosegla, sem dosegla prav zaradi njega. Kajti če bi bila ‘normalna’ in socialna, bi se včlanila v kako organizacijo ali pa jo ustanovila. A ker nisem tako dobra v socializiranju, sem storila prav to. Bila sem obupana, ker se glede podnebne krize ne stori nič, in čutila sem, da moram nekaj storiti, karkoli. In včasih je to, da nečesa ne storiš, ampak samo sediš pred parlamentom, deležno veliko večje pozornosti, kot če bi storil tisto drugo. Tako kot je šepet včasih glasnejši od kričanja.«

Ta otrok, dekle, je Greta Thunberg, navedek pa je iz njenega odgovora na sumničenja in podtikanja, da jo nekdo plačuje, da je lutka. Greta je 16-letna Švedinja, občudovanja vredna Osebica, ki je sprožila množično ekološko gibanje šolarjev. Dvajsetega avgusta lani, ko so Skandinavijo mučili vročine in gozdni požari, je, namesto da bi šla v šolo, sedla pred švedski parlament, razvila plakate z dejstvi o podnebni krizi in pojasnilom, zakaj stavka. Potem je svoje početje dala na tviter in instagram in kmalu so začeli k njej prihajati novinarji. V nekaj tednih je bila slavna in čez čas je med drugim nastopila na podnebni konferenci Združenih narodov, v Davosu pa nazijala globalno elito močnih, vplivnih, slavnih – in licemernih: »Hočem, da vas zgrabi panika. Hočem, da začutite strah, ki ga čutim vsak dan. Hočem, da ukrepate kot v krizi. Hočem, da ravnate, kot da vam gori hiša. Ker gori.«

S svojim dejanjem je spravila na noge gibanje Petki za prihodnost (Fridays For Future). To pomeni, da se množice šolarjev po vsem svetu od časa do časa grejo šolsko stavko. Gibanje se širi geografsko, številčno in strukturno – učence posnema vedno več študentov in odraslih, njihove zahteve se zaostrujejo. V Švici stavkajoči učenci zahtevajo, da vlada razglasi podnebno izredno stanje, do leta 2030 spravi ogljične izpuste na ničlo in po potrebi opusti sedanjo gospodarsko ureditev. V Belgiji je moral okoljski minister, ki je dejal, da ima obveščevalna služba dokaze, da stavkajoče otroke usmerjajo nekakšne skrivne sile, odstopiti.

Vstaja otrok in najstnikov je globoko logičen pojav. Generacije odraslih so zasvinjale planet, a se ne zganejo, otroci in mladi, ki bodo številni živeli do konca tega stoletja in čez, so se dvignili, da bi okolje in s tem življenje tudi zanje ostalo znosno. V bistvu gre za generacijski silobran. Nove generacije je upravičeno strah. Ekološko gledano so jih odrasli pustili na cedilu, jih prepustili same sebi in nevarni prihodnosti. Velika večina odraslih je pasivna, čeprav vedno bolj v skrbeh, mediji hlastajo za fenomeni, kot je Greta, a scela trdno podpirajo status quo, stebri tega statusa – politika, gospodarstvo in svet financ – pa ne potegnejo za zasilno zavoro, ker bi s tem prizadeli svoje ozke kratkoročne koristi. Skratka, svet nezadržno leze v ekokatastrofo.

Mlado gibanje sproža pozitivne in negativne reakcije. Šolske stavke je podprlo na tisoče znanstvenikov, okoljski aktivist, pisec in Guardianov kolumnist Monbiot pa je, ne edini, zapisal, da je »gibanje naše največje (in morda zadnje) upanje, da se bomo izognili katastrofi«. Toda nemalo je tudi teorij zarote in spinov, zlasti iz politike in biznisa, ki hočejo Greto Thunberg in njene privržence diskreditirati.

Kakšen je doseg gibanja, ni jasno. Za zdaj osupljivo naglo napreduje. V svetu odraslih prav zaradi mladosti budi močna čustva, široke simpatije – in nekaj slabe vesti. Hkrati je zaradi svežine, spontanosti, ohlapnosti ranljivo in lahko, kot veliko gibanj pred njim (Occupy itd.), uplahne in izgine. Naj se torej deloma institucionalizira, poveže s sorodnimi skupinami? Po eni strani bi se moralo, po drugi bi s tem izgubilo unikatnost in prebojnost. A tudi če bo umrlo, bo neko sled pustilo. Med drugim ima čisto posebno vzgojno funkcijo – stavkajoči otroci in najstniki ekološko prevzgajajo starše podobno, kot je to storila Greta z materjo in očetom.

Tudi ta vzgoja od spodaj navzgor priča, da okoljska problematika počasi, a neustavljivo rine v ospredje in postaja – poleg sociale – osnovno družbeno gibalo. Res ekološka zavest scela še naprej prav tragično zaostaja za hitrostjo propadanja okolja, toda spremembe se vendarle dogajajo, so včasih hitre in različnih oblik. Gibanje FFF jim je dodalo izrazito generacijsko razsežnost, že od prej imajo moralno, razredno in še kakšno komponento. V Ameriki na primer teče živa razprava o drastičnem zvišanju davkov za bogate kot sredstvu za ublažitev okoljske krize.

Kako je lahko otrok sprožil gibanje, kakršnega ni zmogel spraviti v tek niti mogočni Greenpeaceov pogon? Odgovor je v bistvu preprost: ta otrok je zase naporno, a za druge blagoslovljeno poseben, hkrati pa bistveno bolj odgovoren in bolj ogrožen kot velika večina odraslih. Bolj ogrožen zato, ker bo v ranjenem okolju živel dlje kot zdaj že odrasli. Seveda pa ne gre samo za Greto Thunberg: gibanja vedno sproži posameznik, ta pa lahko kaj doseže le, če potegne za sabo še veliko drugih posameznikov. Sam je nemočen. Greta je vrstnike potegnila za sabo, ker je zadela duha časa. Otroci in mladi ga očitno čutijo in slutijo bolj kot odrasli, v glavnem pasivni, nevedni, fatalistični, generacijsko egoistični. Toda tudi med njimi so seveda razlike. Še enkrat Greta Thunberg: niso vsi enako krivi. Če so enako krivi vsi, ni kriv nihče.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.