Heni Erceg

Heni Erceg

1. 3. 2019  |  Mladina 9  |  Hrvaška

Smrt svobode

Ta hip na hrvaških sodiščih poteka 1163 procesov proti novinarjem in medijem

»’Za dom spremni’ je ustaški pozdrav, zato je kompromitiran,« je dejala hrvaška predsednica. »’Za dom spremni’ je pozdrav, ki se je uporabljal med domovinsko vojno, zato ni kompromitiran,« je predsednica rekla dan pozneje, potem ko se je nanjo vsul plaz očitkov njenih desničarskih trolov, češ da se je odrekla priljubljenemu ustaškemu pozdravu.

Če bi torej napisala, da se je šefici države omračil um, saj je vsak dan drugačnega mnenja, da je pozabljiva, dementna ali da se politično prostituira, bi bila sleherna od teh vrednostnih sodb, utemeljenih izključno na resnici, torej na njenih besedah, dovolj, da bi sodnik, če bi se predsednica države odločila za tožbo, razsodil v njeno korist in mi zaradi »hudih duševnih muk«, ki bi ji jih povzročila, nespečnosti in nezmožnosti za opravljanje državniških nalog izrekel visoko denarno kazen. Predsednica na srečo ne toži novinarjev, še ne, ker niti sama ni več prepričana o vsem, kar govori danes, kaj šele o tistem, kar je rekla včeraj. Zato je to zgolj spekulativni primer prave drame, kakršno resnica in kritiki te resnice doživljajo na ravni odnosa med mediji in pravosodjem. Zaradi tega mednarodne novinarske organizacije trdijo, da je medijska svoboda na Hrvaškem v primerjavi s svobodo v drugih evropskih državah v najslabšem položaju, slabšem kot v državah, v katerih novinarje celo pobijajo. Tukaj jih nihče ne pobija fizično, je pa novinarski poklic razvrednoten, novinarji so prisiljeni v avtocenzuro zaradi velikanskih odškodnin, ki jih hrvaška sodišča dosojajo res prav vsakemu pridaniču, vedno zaradi hudega duševnega trpljenja, najlaže ozdravljivega z velikimi denarnimi zneski, za potrditev katerega sodišču ni treba predložiti nikakršnega psihiatričnega izvedenskega mnenja. Dovolj je že, če kateri od svojcev potrdi, da duševni bolnik ponoči blodi po stanovanju in vzklika partijska gesla ter golta apavrine, podnevi pa kolovrati po sredini ceste. Če spremljamo pravosodje, vdano stranki na oblasti – kajti nadzorovani napad na medije se je začel prav s prihodom premiera Plenkovića na oblast –, ugotovimo, da ta hip na hrvaških sodiščih poteka 1163 procesov proti novinarjem in medijem. Omeniti pa velja bizarnost, kakršne v svetu ne poznajo, podobno kaki algi, ki živi samo v Jadranskem morju. Gre za to, da je HRT, javna televizija, ki se financira z denarjem državljanov, v zadnjih dveh letih prav v imenu te oblasti sprožila kar 33 postopkov proti medijem, proti svojim lastnim novinarjem in proti Hrvaškemu novinarskemu društvu in z njimi od tožencev zahtevala več kot dva milijona kun odškodnine. Tajnik Evropske novinarske zveze toliko da ni omedlel ob tem podatku, nato pa je razglasil, da so razmere na Hrvaškem, kar zadeva medijsko svobodo, še slabše kot v Romuniji, Bolgariji, Srbiji in celo Turčiji. Drugače seveda sploh ne more biti, saj govorimo o državi, v kateri so sodnike v devetdesetih letih nanovačili iz partijskih vrst, zaradi česar so nestrokovni, vendar ustrezni, prestrašeni in nesamostojni ter jim najpogosteje niti ni jasno, kaj je vrednostna sodba, kaj šele, kaj je satira, zato v praksi obsojeni preprodajalec mamil in televizijski promotor najogabnejšega ustaštva zlahka dobi tožbo proti neškodljivemu satiričnemu portalu in s tem 15 tisoč kun za lajšanje duševnega trpljenja.

Navedimo tudi primer toženega književnika in novinarja Jurice Pavičića in tožnika, pavlihovskega desničarskega pevca, za katerega je Pavičić v člankih ugotavljal, da ni primeren za položaj intendanta splitskega gledališča, ker med drugim niti Aristofana ne loči od Aristotela. Njegove duševne muke je sodnica, tudi sama nagnjena k vlaganju tožb proti medijem, ovrednotila na 50 tisoč kun.

Ali primer toženega pisca in novinarja Anteja Tomića in tožnika, proustaškega nekdanjega kulturnega ministra, ki smo si ga zapomnili po fotografiji, na kateri nosi ustaško kapo; Tomić ga je »oklevetal«, in to v beograjskem časopisu NIN. Seveda ni imel nikakršnih možnosti v sporu s priljubljenim ustaškim ministrom, ki mu je novinarjevo razkritje resnice prineslo zajetno vsotico.

Pa primer toženega novinarja in pisca Viktorja Ivančića, soustanovitelja neodvisnega časopisa Feral Tribune, ki so ga uničili prav s tožbami, in tožnika, nekdanjega urednika nepomembnega časopisa ST, pozneje visokega uradnika v hadezejevski vladi, odgovornega za obsežno medijsko gonjo proti državljanom srbske narodnosti in tudi za smrt marsikaterega od njih, o čemer se je Ivančić drznil pisati in s tem ogrozil duševni mir tega modela, enega iz množice medijskih krvnikov Tuđmanove oblasti. Je sploh treba napisati, kakšna je bila razsodba?

Ali primer toženega pisca, novinarja in soustanovitelja Ferala Borisa Dežulovića in na drugi strani tožnika, iste medijske gnide, zaslužne za sramotenje, preganjanje in trpinčenje Srbov na začetku vojne na Hrvaškem. Dežulović je na sodišču seveda potegnil kratko, kajti resnica o vojni, uzurpiranju medijev, vojnih zločinih … v tej državi ni nikoli imela domovinske pravice. Pravosodje od nekdaj deluje v podporo politični oblasti, od tod tudi napadi na medijsko svobodo in uzakonitev verbalnega delikta – zaradi vzklikov, da je bil Tuđman vojni zločinec, so nekoga obsodili na 15-dnevno zaporno kazen. In za konec, komu se pritožiti, če premier naveličano trdi, da je na Hrvaškem medijska svoboda v polnem razcvetu? Pa vendar, morda bo kdo rekel, da je zlobno, je pa hkrati tudi poučno spomniti se ne tako davnega popolnega medijskega molka, v katerega so bili – če ne štejemo redkih izjem – zaviti izčrpavajoči procesi proti Feralu in donosne razsodbe v korist vojnih zločincev in političnih kriminalcev, ki so pripeljale do dokončnega uničenja tega tednika. Ali torej mediji, soodgovorni za trajno vladavino nacionalistične sodrge, danes res lahko prepričljivo sodelujejo v prizadevanjih za zagotovitev svobode govora. Kajti v resnici so odgovorni za smrt svobode.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.